V peči plapola…

Ogenj plapola, z radoživimi plameni, v peči, kakopak. V meni je ugasnil, kar nekaj časa je tega, in mi zapustil pogorišče, kup pepela, v katerem so tudi sanje izginile…

 

Kocka za vžig, in pest drobiža, pa že peč veselo zapoje. Kocko sem v sebi nosil, pravzaprav je bila bolj okroglemu podobna, in skozi drobiž sem zmogel videti tisto, čemur bi bilo moč vse poreči, v upanju, in v zaupanju, ki pa sta se prehitro v dim spremenila. Ne gre, še najmočnejši plameni podležejo ledenim krempljem brezdušja…

 

Peč je hvalevredna zadeva, marsikateri odpad je moč v njej v koristno spremeniti. V življenju je drugače, popolnoma drugače, v njem odpad, iščoč sebi koristi, ugaša toploto. In svetlobo. In tisti jutri, da v njem, namesto sijaja upanja, prevlada odurnost spoznanega…

 

Pred dnevi sem preklinjal, ko sem namizni koledar kupoval. Hitijo, povsod, in tudi pri tem, da bi na novo oblikovali, da bi sebe v pečate spravili, in te pečate povsod raztrosili, ne meneč se za »malenkosti«, kakršna je praktičnost, uporabnost.

In sem preklinjal, pred dnevi, ko sem Mali kupil vitaminske »bonbone«, pravzaprav takrat, ko sem jel plastično posodico odpirati. Nisem zaznal drobno natisnjenega navodila na pokrovu, napotka za odpiranje, pa sem, v končni fazi, tudi škarje in izvijač moral uporabiti, da sem do »bonbonov« dospel. Po nekaj minutah slabovoljnosti, seveda. Čemu da ne, čemu ne bi zapletali tistega, kar je že poenostavljeno bilo?!

Na koledar sem prenesel, tisto, pač, kar je prenašanja potrebno, in ob tem sklenil, da bo na prihodnjem še nekoliko manj zapisov. Tudi papirja ne želim obremenjevati s pomnjenjem vsega tistega, kar si zgolj pozabe zasluži…

 

Razmišljam o tem, kaj naj danes naredim za osrednji, pravzaprav za edini »resnejši« obrok. Vse tisto, kar je svakinja pripravila, in prinesla, sem porabil. In s tem za teden dni spremenil svoja siceršnja prehranjevalna ravnanja, katerim se kot najpomembnejše kaže tisti čim-hitreje-odpraviti, pa čeprav z nekaj kruha in s skodelico mleka. Da, nujno zlo, hranjenje, kot še marsikaj drugega, v čemer si smiselnost svojega obstajanja ničevost išče…

Ne vem, pomislil sem na pražen krompir, imam dve glavi čebule, a se mi najprej kuhanje, nato še dušenje krompirja zdi popolna potrata časa. Morda pire, morda riž, polenta, karkoli, samo da bo čim bolj na-hitro…

 

Sinoči sem že miril cucka. Resda je pokalo bolj od daleč, a je res tudi to, da so bili »topovski udari« na delu, pa je bilo njih učinkovanje tudi na mojem bregu zaznati. Ne vidim, na nasproti ležečem griču, znakov prisotnosti Dolenjca, nekega vikendaša, ki ne zmore drugače, kot da se s pokanjem izkazuje. Upam, da ga ne bo. In upam, da bodo tudi ostali bebci, na srečo jih tukaj, vsaj takšnih, pokajočih, ni veliko, nemi ostali, upoštevajoč kopico nekih živali, nastanjenih na nastajajoči kmetiji. Bi bilo lepo, ko bi se živali vsaj med seboj upoštevale…

 

Peč sem nastavil na pridušeno »dihanje«. Že na dvajset je ogrela, kamnita obloga greje dlani, plameni skočni do neba kurišča, pa je dobro, da vsaj v njej ni prehitro požrto tisto, kar ji življenje poraja. Da, življenje… tako poenostavljeno ga pojmujejo, da ga bolj ne morejo. Njim je že obstajanje življenje, pa bi bilo potrebno za tiste, ki za seboj sledi puščajo, nek drug izraz opredeliti. Da bi njih zgodbe, tudi v besedah, ne bile vržene v isti koš kot tisti zgolj-biti-dokler-si…

 

Dan je že obsijan, in sončevi dotiki so stopili večji del slane, ki je v mrazu okrasila travno »smrečico«. Smrečica v sobi, palčica, iz »umetnega« narejena, ždi, nemo v svojem kotu, čakajoča, da ji Malo lučke dahne. Še malo, pojutrišnjem, pa bo…

Ko zrem v preteklost, vse več se je nabira, se mi za tisto bodoče, vse bolj iztekajoče se, predvsem tisti ne-ponavljati-napačnega kaže. Je vrag, ko te rodijo, ti nihče ne pripoveduje o tistem, kar te čaka, in je vrag, kajti ko bi ti, tedaj… tedaj se niti roditi ne bi hotel! S svojim, očitno napačnim, pojmovanjem Dobrega in Lepega…

 

Blagor ubogim na duhu! Do nebeškega sicer ne bodo dospeli, a so preplavili planet. Ne morem govoriti o nekem cesarstvu, kajti vsak cesar bi, nemudoma, odložil svoje časti in zadolžitve, in ubežal, neznano kam, ter čim dlje v vesolje. V upanju, kakopak, da tam, nekje, v daljavi, ne bo naletel na njim podobno »inteligentna« bitja, čeprav… bentiš, če ni lažje sredi prave, tiste z zelenjem zaraščene džungle! Kljub raznim panterjem, jaguarjem, strupenjačam, pajkom, škorpijonom… tam vsaj veš, da se Resnica v svojih pravih podobah kaže, in veš, da je med nagoni tudi zahrbtnost nekaj povsem običajnega, malodane vrlina, ki te zna, v svoji ljubezni do lastnega želodca, tudi požreti… tu, med dvonogim smradom, pa potrebuješ doživeti, potrebuješ izkusiti, da veš, da si med dvonogim smradom…

 

Še malo, in vse bo bolje. Kot je vsakokrat, ko se koledar prelomi. Ko val »dobrote« in »iskrenih želja« popusti, v svojem zapovedanem valovanju, in sebičnosti mesto odstopi. Mesto v pogledih, kakopak, kajti sebičnost svojega trona nikoli ne zapusti.

Koliko laži je v obtoku! Niti pravljica ne morem reči njihovim pojmovanjem, kajti v pravljici je moč najti nek up, nek poduk, napotek, v pravljicah Svetloba nikoli do konca ne zamre, v njih, ob njih in z njimi pa ne gre drugače, kot na še-slabše čakati, upajoč, da ne dočakaš, da prej pepel s tvojega pogorišča raztrosijo v nemar…

 

Ne vem, kje bom dočakal »prelomne« trenutke. Na verandi, kakor lani, ko sem več kot uro in pol miril Tiso in Tara… v sobi, za tipkovnico ali pred televizijskim zaslonom… po nekem čudežu v sobici, pod odejo. Dvomim, v to slednje, čudežev ni, se nimajo iz česa porajati! Kakorkoli že – bom, dočakal, in edino zadovoljstvo, katerega mi bo dočakanje prineslo, bo kombinacija tistega še-dan-in-Sonko-bo-tu, in tistega kmalu-bo-normalna-neumnost-nadomestila-hrumečo-decembrsko-normalno-neumnost… in celo nakupovanje se bo za kanček manj nesimpatično izkazovalo…

 

Še malo, pa bo poleno, novo, kakopak, romalo v peč. Svoje nimam s čem naložiti, in je, v bistvu, tudi ne želim. Bom prej na loteriji zadel, kot človeka srečal.