Še »malo«…

Ne maram zime. Ne maram kratkih dni, v katerih tema kraljuje. Ne maram mraza, plundre, poledice. Ne maram trimesečne norije, povezane z največjim-družinskim-praznikom, z Božičem, praznikom hinavščine. Ne maram množične histerije nenasitnega potrošništva. Ne maram malodane zapovedanega vse-najboljše. Ma, niti tega ne maram, da ne razlikujejo med čestitko in voščilom…

 

Poznam koledarsko razporeditev letnih časov, a zame zima traja od takrat, ko je potrebno začeti ogrevati, pa vse do marca, do takrat, ko sonce že ljubeznivejše sveti v čas, do takrat, ko se začne Narava prebujati. Do takrat, pač, ko »tunel«, na čigar koncu je videti svetlobo, postane kratek…

 

Kmalu bo minila polovica, zime. In še malo manj je do takrat, ko se bo čas prelomil, in se bodo iz najkrajšega dneva začeli daljši, vedno bolj, porajati. In bo vse manj upanja za zimska izkazovanja, in bo tisti licemerski vse-najboljše poniknil za nekaj časa, do naslednje zapovedi, pač. In bodo znova komolci stopili v ospredje, čeprav – v tem svojem mini svetu si dovolim tisti ko-ih-jebe…

 

Še malo, in mračnjaštvo se bo prevesilo svojemu izteku naproti. Mračnjaštvo podnebja, kakopak, kajti ono drugo, mračnjaštvo človejakov, bo ostalo, nespremenjeno. Je večno, kamenodobno, »okrašeno« s svojo preračunljivo, pogoltno, nenasitno sebičnostjo. Največji smrad, kar obstaja. In tu se ničesar ne da narediti, nagoni so nagoni, žival je žival in, vsebinsko gledano, je ni moč spremeniti. Zlasti v človeka ne!

Oni se sicer drugače vidijo, celo neke razlike med seboj ugotavljajo, čeprav so kot žabe, v neki, svoji, smrdljivi mlakuži – tozadevno drugače regljajo, a vse po istem kopitu.

Pravijo, da je potrebno poznati gozd od znotraj, obenem pa iti iz njega, se podati na neko vzpetino, in ga videti tudi od zunaj. Da ga zares (s)poznaš. Oni pa so natanko takšen gozd, pragozd, pravzaprav, zaraščen z vsem možnim šavjem, temačen, zadušljiv, gozd, v katerem sleherna posamičnost hiti drugim odžirati tla, hrano, vodo, zrak, svetlobo. »Najprej je treba zase poskrbeti«, vedo povedati. Marš, smrad salamenski!

 

Kakorkoli že… danes me je preblisnilo, da letos nekoliko lažje doživljam ta zimski čas. In, ko razmislim, ni v tem prav nič čudnega, čeprav je moč govoriti o absurdu, kajti…

Če se ne motim, sem v septembru ugotovil, da imam kilo. Po védenju, nekem splošnem, površnem, mi je bilo jasno, da se zadeva sama od sebe ne more popraviti, še več, da sleherno odlašanje z razreševanjem težave le-to samo povečuje, neizogibno, potemtakem bo treba »pod nož«.

Priznam, odlašal sem s tem, in dajal prednost vsemu ostalemu, tudi, ne nazadnje, registraciji avtomobila češ – ko vse uredim, kar je potrebno, takrat pa se bom še tega problema lotil. In tudi to priznam, da misel na to kilo, na operacijo in zlasti na čas pred odhodom v bolnico, in na čas okrevanja, ko bom moral biti brez Male, in ona brez mene, ni najbolj prijetno delovala na moje počutje, čeprav…

Po drugi strani je imela, ta misel, pozitivno vlogo, resda ne nekega živetvenega pomena, a kljub temu, povsem dovolj je posegla v moj čas in prostor, da mi je razmišljanje o mračnjaštvu zimskega časa potisnila v ozadje. In ga šele sedaj znova obudila, vendar – samo še tri tedne, in dan se bo začel daljšati! In samo še mesec dni, pa se bo začela umirjati tudi vsesplošna norija, povezana z največjimi-prazniki in s povsem običajno zadevo, v bistvu omembe nevredno, kaj šele nekega slavljenja (slavijo to, da so iz leta v leto starejši, in smrti bližje?!), z menjavo koledarjev, z nakupovalno abotnostjo, in, ne nazadnje, s pokajočim izkazovanjem dejanske »uvidevnosti«… ko bi denar, ki ga popokajo in svetleče v zrak poženejo, v dobre namene namenili, mejduš, koliko bi bilo moč s tem narediti…

 

V življenju nisem ene same petarde prižgal, ene same rakete ne pognal v zrak. Začuda sem zdržal brez tega, kot tudi brez vsega ostalega, s čemer oni celemu »svetu« naznanjajo svoja praznovanja, svoja veselja. Kot da bi ti ostali morali vedeti o tem. Sem pa vselej moral miriti, če drugih ne, nekega cucka, trenutno dva, ker – pes, pač, ne razume, da divjaštvo, primitivizem, neuvidevnost, neumnost… obstajajo, zapisani v genih, in jih ni moč od tam pregnati. Razen takrat, začasno zgolj, kakopak, kadar njim deluje moteče taisto, kar sicer drugim počenjajo. In me prav zanima, glede soseda, nekega, tu…

 

Ko je sam imel koze, eno samo leto… kako je »vedel«, da ne sme pokati in nasploh povzročati hrupa, če ne želi (s)plašiti živali, in si radi tega težav povzročiti, v vsem ostalem času pa – čeprav ima mačke, in je imel psa, prav nič se ni menil za te reveže, pokal je, da je daleč naokoli donelo. Zdaj pa meji na nekoga, ki si je pravo čredico omislil, in ima deset koz, nekaj ovac, oslička, pa me prav zanima, če bo, ta sosed, zmogel upoštevati to, sila preprosto, dejstvo, in svoje primitivne nagone obrzdati do te mere, da iz okolice njegove hiše ne bo zaznati pridodajanja vsesplošnemu siceršnjemu (tudi pokajočemu) norenju…

 

Da, ne maram zime. Morda prav zaradi pred-božično-novoletnega časa, ne vem. Pravzaprav zaradi bebavosti, same sebi zadostne, in všečne, in celo – »pametne«…