Danes,
ko sem se podajal na pregled in previjanje, in sem, prvič po operaciji, znova
vozil, sem se, na poti do avtomobila, tolažil z mislijo, da bom najprej
privzdignil volan, do najvišje možne točke, in šele nato začel sedati v vozilo.
Da ne bi bilo tako mučno, kot v petek, ko sem poskušal s to »telovadbo«, in je »rezalo«,
da bolj moglo ne bi, vendar – ko sem segel po ustrezni ročici ter skušal
potisniti krmilo navzgor, sem ugotovil, da je že tako na najvišjem možnem mestu…
Ni
ostalo drugega, kot sprijazniti se z dejstvom, na hitro opredeliti strategijo
sedanja, nato pa… šlo je, nekako že, uspel sem se stlačiti na sedež, in vmes
preklinjal hudiča, čeprav je bilo za odtenek lažje kot pred tremi dnevi, saj
čas dela svoje in se zadevščina počasi izboljšuje. Za odtenke, resda, a tudi ti
se poznajo, pa še kako, napram izhodiščnemu stanju. Vendar očitno premalo, da
me ne bi, ob vstopanju v avto, sarkazem obiskal, ko sem se spomnil nedavnega
pogovora, in sogovornikove ugotovitve, da je »blagor meni«…
Nisem
se pregovarjal, s sogovornikom, ob tej njegovi izjavi, le povprašal sem ga
kako, za vraga, je do nje dospel, in zaslišal, v odgovor: »Živiš na svojem in
po svoje, od nikogar nisi odvisen, ničesar ti ne manjka, počneš, govoriš kar ti
prija, ne meniš se za datum in uro…«
Živim
na svojem?! Da, res je, čeprav…
Materialno,
neko imetje, nikoli ni bilo vodilo mojega življenja. In bi imel več, krepko
več, kot imam, ko ne bi dajal in razdajal, ko bi me, vsaj tu in tam, gnalo po
imeti-več, a me ni. In bi zlahka povsem solidno živel tudi na ne-svojem, ko bi
smel svoje življenje deliti s človekom, ob njem. Ne, biti-na-svojem zagotovo ne
bi smelo biti osnova za kakršenkoli moj »blagor meni«.
Živim
po svoje?! Da, res je, kar vem zase. Od nekdaj razmišljam in ravnam popolnoma
drugače, kot to počne občost. Še več, njihove ugotovitve, njih mnenja,
prepričanja, izkazovanja mi niso samo tuja, pač pa povsem nesprejemljiva, ker
niso samo skregana z umom, pač pa izpričujejo nemoralnost, le-ta pa mi nikdar
ni bila vredna drugega, kot obsodbe in zavračanja. In – to, da živim po svoje,
me je vselej drago stalo, številnih spotikanj, poskusov onemogočanja, raznih
svinjarij sem bil deležen prav radi tega po svoje! Pa tudi to ne bi smelo
pogojevati nekega mojega »blagor meni«.
Od
nikogar nisem odvisen?! Ne vem, če je to povsem res. Kot sleherno socialno,
zares socialno bitje sem še kako odvisen od določenih interakcij, če ne drugje,
na področju čustvovanja, obenem pa sem se nemalokrat znašel v takšnem
materialnem položaju, da – ko ne bi imel možnosti prejeti pomoč, je vprašanje,
če bi še vedno dihal. Tako da… khm, ta »blagor meni« na dokaj majavih nogah
stoji.
Da mi
ničesar ne manjka?! Manjka, manjka, še najbolj mi manjka – človeka, ljudi!
Sanja se ti ne, kako zna takšen manko delovati. Glede ostalega pa – daj tudi ti
svoje želje, načrte, snovanja, in potrebe, na vajeti, ustrezno dolge dejanskim
(z)možnostim, pa tudi tebi ne bo manjkalo. Boš hitro zamahnil z roko, ko te bo
preblisnil tisti to-bi-bilo-lepo-imeti, in ugotovil, da taistega zares sploh ne
potrebuješ. Ne, ne, moj »blagor meni« ni najbolj blagodaren.
Počnem,
govorim kar mi prija?! Ha, hudiča, kaj res?! Verjemi, še zdaleč ni tako, kajti –
ko bi počel tisto, kar bi mi prijalo, potem bi bil ta svinjak, pardon, svet,
vsaj za odtenek boljši, lepši, človeškemu podoben! In ko bi govoril kar bi mi
(za)prijalo, verjemi, bi bilo krepko več slišati, in povsem neuvidevno, iz
mojih ust! Ne, moj »blagor meni« se tako nagiba, da se celo tisti stolp v Pisi
kaže kot vajenec proti njemu.
Ne
menim se za datum in za uro?! Če se mi ni potrebno ozirati na takšne zadeve,
potem se ne, sicer pa počnem tako, da – raje sem uro prej na dogovorjenem
mestu, kot da bi nekoga pustil čakati pet minut, tako da poznam svoje
obveznosti, in jih tudi upoštevam, pa tudi zaradi tega določeno prikrajšanost
občutim, v tozadevnem sobivanju, dovolj veliko, da se »blagor meni« dokončno
sesuje v prah. Sicer pa – kaj tebi preprečuje, da bi tako živel, v vseh ozirih,
pa da bi tudi tebi bilo »blagor tebi«?!
Kakorkoli
že, pregled je za menoj, današnji, kakopak. Na tisto posteljo,
pregledovalno/previjalno, je že šlo, z nje nekoliko težje, tako da mi je sestra
priskočila v pomoč. Preveč visoko imajo nameščeno, pa »useka«, vrag, ob raznih
(pre)gibih. A je šlo. In so celo počepi, brisanje nosu, kihanje, kašljanje…
postali malodane pravi »užitek«, v odnosu do poprejšnjih dni, sicer takšen »užitek«,
da komaj čakam na to, da izgine, a kljub temu – moj »blagor meni« vsaj za
nianso lažje diha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar