Nekaj
dni se je, kot neprijetna, pojavljala misel na kombinacijo kontrolni pregled in
Mala…
Kadar
sem dogovorjen, se na pot najraje podajam sam. Že z »odraslimi« imam večinoma
neprijetne izkušnje, ker radi zamujajo. Razlogi njihovih zamud me ne zanimajo, običajno
se neutemeljeni, pomembno mi je to, da zaradi dogovora o skupnem prihodu radi
njih zamudim tudi sam. Ko pa, ob vsem, še tisti njihov
kaj-pa-je-to-kej-tazga-par-minut-gor-ali-dol slišim, imam pa zvrhano mero. Če
si ti nezrel, neodgovoren, nevzgojen, nesramen, je to tvoj problem, meni namreč
spoštovanje dogovora nekaj pomeni, pa sem raje prej na dogovorjenem mestu, in
čakam, kot da se pustim čakati. Z Malo pa…
Ko bi
hotel današnji odhod speljati v popolnem miru, nemoteče, bi jo moral,
upoštevaje njen »tempo« premikanja, zbuditi že takrat, ko sem vstal sam. A se
mi je smilila, in sem jo pustil spati do pol desete, češ – bova že uspela…
In sem
zakuril v obeh kuriščih, nahranil vso kosmatost, njej mleko pripravil, sebi
kavo skuhal, in jo, na balkonu in v miru, tudi popil, nekajkrat (z)nosil polena
v verando, opravil s straniščem, se stuširal… potem pa jo jel, počasi,
uvidevno, zbujati…
Jutra
ni(sva) zastavila najbolj vzpodbudno, a sva dokaj hitro prešla začetne težave,
in celo v tem uspela, da sem jo oblekel in sva odšla v kuhinjo. Ob tem sem ne
vem kolikokrat omenil pisanje pisma Dedku Mrazu, kasneje, ko se bova vrnila iz
bolnišnice, in to, da Dedek Mraz ve za pridne otroke, in za nepridne, kakopak,
tudi. Da, lahko bi se reklo, da sem se ji tako lagal (izkoriščajoč dejstvo, da
za ne-obstoj Dedka Mraza ne ve), kakor sem jo (s pisanjem pisma) izsiljeval,
vendar – že pri »odrasli« nedojemljivosti ne prideš do konca, pri takšni manjši
oziroma povečani pa še težje. In je edino, kar ugotoviš, to – da si bebec, ker
si uvideven do tistih, do katerih, po vsej verjetnosti, ne bi smel biti. V
kolikor, seveda, sebi želiš dobro.
Kakorkoli
že, uspelo nama je, da sva, ob izvedenem zajtrku in dvakratnem (pre)oblačenju,
celo pet minut do enajste izvedla odhod. V okolici bolnišnice namreč ni
zanesljivo to, da bo prosto parkirno mesto, pomeni, da je potrebno nekaj časa
rezervirati za iskanje parkirnega prostora, pa je treba računati tudi na
spuščeno železniško zapornico (in, kot za stavo, je tudi bila spuščena), in še na
marsikaj drugega… in sva dospela na cilj, do parkiranja avtomobila, ko je ura
kazala petnajst prek enajste. Uh – kaj pa sedaj, kam, z Malo, kajti na
bolnišničnem hodniku zagotovo ne bo zdržala tri četrt ure, ne da bi bile z njo
neke težave…
Na
srečo sem se domislil, in sva šla v lekarno. Po vitaminske bonbone, zanjo, in
po liziko brez sladkorja, tudi zanjo, kakopak. In, spet na srečo, je bila v
lekarni vrsta, pa sva v bolnišnico prispela petnajst minut do dogovorjene ure
pregleda. Jih moram pohvaliti, te, v konkretni zdravstveni ustanovi zaposlene –
še nikoli se ni pripetilo, da bi čakal dlje od desetih minut, danes pa so bili
točni, da bolj ne bi mogli, pa sva bila deset čez dvanajsto že na pločniku.
Pardon, smo bili, kajti prisotna je bila tudi Malina ihta, povzročena s tem,
ker ji nisem kupil »soka« iz tamkajšnjega »sokomata« (nisem imel ne kovancev,
ne bankovcev, ne ustrezne plačilne kartice), in ker ji nisem pustil, da bi po
mokrih, v nek gladek umetni kamen oblečenih stopnicah hodila, ne da bi jo držal
za roko…
Danes
je imel zdravnik dovolj časa, očitno, saj sem izvedel, da… naj me prav nič ne
presenečajo razne bolečine, kajti zadeva potrebuje, da se vsaj v osnovi zaceli,
približno dva meseca, da pa bo celitev do konca izvršena, bo pa trajalo
približno leto dni. Pomeni, da lahko tudi v pretežnem delu prihodnjega leta, ob
nekih nepravilnih gibih (med katere sodi tudi »postrani« hoja prek brega, ob
košnji), pričakujem, da me bo trebuh, pravzaprav bolečina v njem, opozorila na
nepravilnost mojega početja. In tudi ponovno snidenje mi je naznanil, kajti, če
bo vse v redu, do tedaj – čez štiri, morda čez šest mesecev, bom imel kontrolo.
Prav.
Aaaa,
da, za hec sem vprašal tudi glede datuma veljavnosti napotnice, če gre, morda,
za napako, in izvedel, da so, po novem, napotnice (če ne vse, potem določene) »vseživljenjske«.
Res?! Zanimivo! Potem mi država napoveduje še devetdeset let obstajanja?! Lepo,
prijazno, od nje, vendar – hvala, ne bi!
Česa
vsega si še ne bo izmislila, neumnost?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar