Danes
se mi ni pretirano spalo, pa sem se, čeprav sem legel krepko po eni, prvič
zbudil nekaj pred šesto, a s tistim pa-ne-boš-v-temo-vstajal zaspal nazaj, nato
zgodbo ponovil malo pred sedmo, na koncu pa, nekaj minut po osmi, vstal. In
zastavil kakor običajno zastavljam, najprej kosmatincem s hrano postregel, nato
zakuril, zgoraj – v kuhinji sem včeraj, toliko, da je tisto, kar sem v kurišče
zložil, pogorelo, se je prostor preveč ohladil – potem pa si kavo skuhal…
Kadar
imam čas, in imam ga, praviloma, vsakodnevno, počasi vstopam v dan, ob kavi, si
možgane, v miru, zbistrim. Večinoma to počnem ob pasjansi, le da je ne igram tako,
kot jo igrajo vsi, katere poznam, in se s to igro izkazujejo, pač pa sem si
omislil povsem drugačna pravila, da igra postane zahtevna, da terja
kombinatoriko, da sili v razmišljanje. Včasih, in tudi danes, pa sem se raje
šaha lotil…
Program
imam na dokaj zahtevni stopnji, pa ena sama napaka praviloma pogojuje poraz,
moj, tako da moram povsem zbrano igrati. Samo tako namreč imam nekaj od igre. S
slabšimi ničesar ne pridobivaš, nasprotno, izgubljaš čas, sebi pridodajaš samo
z boljšimi od sebe, ali vsaj z enakovrednimi.
Od
družabnih iger sta mi ljubi dve, šah in tarok. A sta mi ljubi samo takrat,
kadar igra poteka resno, potemtakem brez bebcev in njihovega »zajebavanja«.
Niti
tega ne pomnim kdaj sem poslednjič tarokiral, kako bi pomnil kdaj sem poslednjič
resno igro igral. Predolgo je že tega. Pri šahu pa, če odmislim računalnik, mi
je en sam soigralec ostal, mlajši sin. On, s svojo igro, sili v razmišljanje,
in me, če nisem dovolj pri stvari, zlahka užene, dočim…
Imam
prijatelja, s katerim občasno odigram partijo, dve, celo tri. Sicer ne vem, če
ga še smem s prijateljem klicati, kajti psihične težave, pravzaprav bolezen, so
ga spremenile v neko povsem povprečno teslo, katero, poleg lahkovernosti,
neumnosti in domišljavosti, krasi tudi sebičnost. In sva ostala v »prijateljskem«
odnosu, vsaj z mojega zornega kota, izključno radi neke preteklosti, v kateri
se je kot povsem drugačen izkazoval. Da, več kot pol stoletja se poznava, in
vem, da je v svojem jedru dobro bitje, vendar… tovrstne bolezni so hudič, ne
pustijo jedru dihati, živeti…
Dvomim,
da bom s tem, recimo mu prijatelj, še kadarkoli šahiral. Njemu je namreč
imperativ zmaga, in zanjo je pripravljen marsikaj početi, in vse, kar še zdaleč
ne sodi v neko korektno delovanje. Pa, ko se znajde v škripcih, namenoma
zavlačuje s potezo, tudi sprehajati se zna vmes, kaj »prebrati«, da bi me, ob
tem, ko me vsake toliko z nekim specifičnim pogledom, v »podjebavanje«
izkazanim, namenoma provocira, da bi me živčnega, in s tem nezbranega, naredil,
pa da bi, posledično, dospel do (vsaj) zmage. Ne maram tega, pač pa – če igraš,
če znaš igrati, če imaš zares rad neko igro, potem se njej posveti, v njej
uživaj, ne glede na razplet, in predvsem z nekim upoštevanjem, da ne rečem
spoštovanjem tistega, ali tistih, ki s teboj to igro deli(jo)! Če pa ne znaš
drugače kot s svinjanjem… ni vrag, da ne bi sebi enakih, kjerkoli, našel, pa z
njimi tekmuj v mojstrstvu svinjanja!
Je
vrag, ko imaš s takšnimi opraviti, kajti v končni fazi ti ne ostane drugega,
kot da – z njimi ničesar skupnega več nimaš! Konkretnega možakarja sicer še
nisem »odpikal«, prav zaradi skupno doživetega, nekoč, čeprav… kadarkoli me
pokliče, zgolj radi tega, da pokliče, dokaj hitro opraviva s pogovorom, in oba,
domnevam, komaj dočakava konec pogovora. Osebno se namreč nerad pogovarjam s
takšnimi, ki bi mi predpisovali kaj in kako smem reči, on pa ne prenese
nestrinjanja z njegovimi stališči. Jebat ga, pogovarjaj se z zrcalom… in…
Samo
takrat, ko ga stisnejo težave, psihične, da izhoda več ne vidi, pa me pokliče,
kot edinega, pri katerem na pomoč, dejansko, naleti, samo takrat zmorem z njim
govoriti tudi dve uri skupaj. A takrat ni »pameten«, takrat posluša, tozadevno
tudi sliši, čeprav…
Čeprav
je težava, velika, kadar se v obolelem psihičnem stanju nahajaš, in »verjameš«
slišanemu tako, da zares ne verjameš, ne upoštevaš, ničesar ne narediš, da bi
karkoli spremenil, sebi, svojemu zdravju v prid. Čeprav »veš«, »se zavedaš«
tega, da je s teboj »nekaj« narobe… čeprav »veš«, »se zavedaš« tega, da čas,
sam od sebe, ne zdravi, nasprotno, samo slabša stanje – kot sleherna težava,
katere se pravilno ne lotiš – pa…
Enkrat
sem ga opozoril na njegov pogled, kakršnega tu in tam udejanji. Pogled značilen
za obolele, pogled, ki obraz v nekakšno grimaso spremeni, pogled iz katerega je
moč ugotavljati neko potuhnjeno zlobo, škodoželjno privoščljivost… in mi je
priznal, da mu je o tem, njegovem pogledu, pred leti že sodelavec povedal, a
kaj več od tega, denimo to, da bi se zamislil nad lastnim stanjem, da bi se
ustrašil, pa da bi ga strah pognal k ustreznemu zdravljenju, ne, ničesar več ni
bilo. Še vedno »ve«, »se zaveda« lastnega stanja, še vedno se to stanje slabša,
on pa je, še vedno, »pameten«…
Nekoč
je obstajala možnost, da bova za vselej prekinila s stiki. Sam mi je to
priznal. Motilo ga je namreč to, da sem mu, tu in tam, omenjal njegovo bolezen,
da sem ga skušal prepričati naj stopi k ustreznemu strokovnjaku, celo svojo
pomoč sem mu nudil… dokler se nisem odločil ravnati po tistem
pusti-bebavost-naj-trešči-z-glavo-ob-zid!
In je
bilo spet narobe, in sem, spet, poslušal besede njegove žene, kako se mu stanje
slabša, in njen bojim-se-da-bom-ostala-sama (da, silna »ljubezen«, nagonska,
bojiš se zase, da sam/a ne ostaneš!)…
Po
nekem čudežu se je, vseeno, odločil, da bo poiskal pomoč. In je to odločitev
sprejel zgolj zato, da neka nagovarjanja odpravi, in ne radi tega, ker bi se
dejansko zavedal potrebe po zdravljenju, kajti… odločil se je za skupinsko
terapijo, obenem pa po treh seansah ugotovil, da ni nikakršnih sprememb, nekih
izboljšav, in hipoma prekinil z zdravljenjem. Grozljivo, kajti – že pri
individualni obravnavi, ko terapevt tistih petinštirideset minut, morda celo
uro, samo tebi nameni, traja leta (če imaš to srečo, da dejanskemu terapevtu
padeš-v-roke), preden te zmore ozdraviti, pri skupinski terapiji, v kateri
zmore terapevt posamezniku samo nekaj minut nameniti, pa je, domnevam, celo živetje
premalo časa, da bi do neke dejanske, vsebinske spremembe prišlo! On pa, butec,
po treh seansah, po trikrat-nekaj-minut ugotovi, da… ni nikakršne spremembe
stanja, ki se je, v njegovem primeru, desetletja porajalo! Obenem pa »ve«, da
je vse-v-glavi, in »ve«, da je z njim nekaj hudo narobe…
Kakorkoli
že, šest partij sem odigral, zadovoljen, da niti pol točke nisem oddal »nasprotniku«,
»zbistril« dan, si še eno kavo skuhal, ob njej te vrstice zapisal, in se
psihično povsem pripravil na to, da bom… čez nekaj trenutkov po »sesalec« stopil,
in opravil z (vsaj »grobim«) čiščenjem stanovanja. V upanju, da mi medtem misli
ne bodo letele k bebavosti, ne k tisti »normalni«, običajni, z nagonskimi
možgani pogojeni, ne k tistim specifičnim, ki se iz psihično/duševnih stanj
porajajo. In ki, družno, o »svetli bodočnosti« (so)odločajo, nezmožne niti
najmanjše primerjave med nekoč in danes…
Za
zaključek še »hvala« zapišem, svakinji in bratu. Še tiste kave, katero sta mi
poprej prinesla, nisem porabil, že sta me z nekaj kilogrami nove obdarila, tako
da mi bo vsaj pol leta dišavila jutra, in lepšala pasjansko-šahovska soočenja z
dnevi, takrat pač, kadar Male ni tu, in jo zmorem v miru (po)piti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar