S planeta opic…

Med nagonsko bebavostjo ter psihičnimi in duševnimi bolniki je naporno biti normalen!

 

»Sodobni človek«, bitje, ki sestavlja malodane celotno tako imenovano človeštvo (približno 98 %), je NAGONSKO, potemtakem NE-razumsko bitje, kar pomeni, da je žival, pa četudi v človeškem telesu!

Ta »sodobni človek« vselej »ve« o vsem, in zlasti o tistem, o čemer dejansko – nima pojma! In s tem svojim »védenjem«, »razumevanjem« in »znanjem« predstavlja silovit dejavnik preprečevanja razumskega izkazovanja, otežkočanja, če ne celo preprečevanja zaživetja številnim spoznanjem, o čemer znajo pričati razni platoni, sokrati, galilei, da vinčiji, koperniki, tesle, kohi… in njim podobni. In, kot da to ne bi bilo dovolj…

 

Že tako redki razumsko zasnovani posamezniki (predstavniki EDINE človeške vrste, imenovane Homo Sapiens) večinoma (malodane vsi) odraščajo znotraj nagonskih (živalskih) okolij, in MORAJO (če želijo čim bolj, vsaj na pogled, nemoteno obstajati) IZNIČITI svoje zmožnosti razumevanja in poznavanja ter postati del občih mišljenjskih in ravnanjskih kalupov, s čemer dospejo do – psihičnih težav, ki, ker so vseživetvene (razen v primeru njih odprave), govorijo o psihičnih obolelostih, boleznih, potemtakem (tudi pri teh, sicer razumsko zasnovanih) o NEZMOŽNOSTI razumskega delovanja! In ko pridodamo še duševno obolele, kateri večinoma niti prepoznani NISO (prav zahvaljujoč nagonskim »strokovnjakom« in njihovemu »poznavanju«, »strokovnjakom«, ki ne samo, da ne bi smeli opravljati strokovnih del, pač pa v normalnem svetu ne bi smeli niti vpisati določenih študijskih smeri!), dospemo do tistega, malodane zanemarljivega delčka celotnega »človeštva«, katerega Gausova distribucija opredeljuje v obsegu 0,2 %, potemtakem v količini dveh PROMILOV (dva na tisoč!), ki so, vsaj načeloma, zmožni ravnati (izkazovati se) razumsko, potemtakem kot človek, EDINO razumsko bitje v vsem znanem nam obstoječem!

 

Da, in – ko razmišljam naprej… glas bebavosti je enakovreden (po »demokratični« odločitvi) glasu razuma (to je, že v Antiki, motilo denimo filozofe), imamo »soodločanje« vseh in vsakogar, obenem pa… bojda vsi stremimo k boljšemu, lepšemu, pravičnejšemu Svetu, a kaj, ko je povprečnežu tak Svet izključno v podobah MENI-več-lepše-bolje…

 

Nekoč sem se razburjal zaradi nenehnih spopadov, ki obeležujejo svet nagonov, svet živali, danes pa… ni dneva, v katerem ne bi bilo takšnih pobijanj, pa so postala že nekakšna samoumevnost, in jih je treba temu ustrezno tudi obravnavati, pa – bolj kot se bodo pobijali, manj jih bo ostalo. Žal mi je le človeka, posameznikov, ki se, kot žrtve, znajdejo sredi množic tistih, in takšnih, kateri, in kakršni, sploh NE bi smeli obstajati znotraj človeškega sveta! Ker mu onemogočajo živetje, ker Svet, prav zaradi njih, NIKOLI ne zmore postati človečen!

 

Da, naporno, nehvaležno, mučno je – biti človek, obkrožen z živalmi, mislečimi, da so poklicane o človekovem odločati!