Ko bi
iskreno želje zapisoval, jih ne bi prav nič lepo brali, v laganju pa jih ne
bom. Na tiste, ki so v meni, brez katerih me niti v ostankih ne bi več bilo, v
željah mislim, in jim v mislih želim, nenehno, in to bi morali vedeti.
Zapovedanih priložnosti, priložnosti v katerih praznina hiti svojo »polnost«
izkazovati, pa ne maram, še bolj kot običajni dnevi o lažeh govorijo. In sem
tam. Tam, kjer se mi obči trenutki »slavljenja« izkazujejo kot trenutki, za
katere si želim, če že morajo biti, da bi čim prej minili. Ima dovolj svojih
podob, hinavščina, da se ji ne bi bilo treba še v »prazničnih« kazati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar