torek, 3. december 2024

Zid na mejni reki Selan…

… tako je naslov romana, ki ga je napisal moj oče. Poleg njega je ustvaril še nekaj knjižnih naslovov. Črna kri, Častna pionirska, Naša velika matura, Kri in vino, Onkraj ceste se spet pričenja življenje, Veleposlanikovi zapiski, Propolis, in nemalo je raznih črtic, zgodbic, člankov, ki so ostali za njim, predani v delovanje pozabi…
Zvest svojim načelom, se je pretežen del svojega življenja ukvarjal s politiko, le pred upokojitvijo, ko so ga hoteli, za še en mandat, poslati za veleposlanika v (če me spomin ne vara) Afriko, v Slonokoščeno obalo, se je podal v gospodarstvo, na mesto direktorja za biotiko, in tudi njegova zasluga je nastanek, uveljavitev in obstanek propolisa…
 
Njegov brat, moj stric, je bil skromnejši, v vseh ozirih svojega delovanja. A je kljub temu spisal knjigo Fant s črnimi lasmi, in se nekaj s politiko spogledoval, na mestu ljubljanskega župana. In s kulturo tudi, nasploh, in z novinarstvom, tudi kot direktor Ljudske pravice in ravnatelj Mestnega gledališča ljubljanskega. Oba pa…
 
Oba pa sta, bržčas, sledila korakom svojih prednikov, denimo, ali predvsem Josipovim. Poleg tega, da je bil zdravnik, je deloval v gospodarstvu (z bratom ing. Mihaelom veljata za ustanovitelja slovenskega hranilništva oziroma bančništva), soustanavljal bolnišnice, šole, knjižnice, muzeje… uspeval, kot poslanec štajerskega deželnega zbora, kasneje dunajskega državnega zbora, še kasneje kranjskega deželnega zbora, pri vpeljavi slovenščine v srednješolski učni proces, o njegovi načelnosti priča tudi to, da so njegovi nazadnjaški politični nasprotniki o njem in njegovih liberalnih sledilcih govorili »koder vošnjakovci hodijo, trava ne raste«…
In, da, tudi on ni zmogel brez pisanja. Pa ne samo kot soorganizator taborov, s katerimi so budili narodno zavest, ne zgolj kot pisec političnih programov in člankov, pač pa je pisal tudi drame, povesti, romane, pesmi…
 
In še nekaj bi se jih našlo, poleg omenjenega Mihaela, med Vošnjaki, ki so skozi stoletja puščali sledove ne samo na področju Dežele, pač pa tudi širše. Ne nazadnje je Vendelin Vošnjak, s krstnim imenom Mihael, ki je opravljal številne odgovorne funkcije v katoliški cerkvi, na (sedanjem) Hrvaškem, v Vatikanu zabeležen kot kandidat za svetnika…
Pač, ena najpomembnejših rodbin, v ožjem in širšem prostoru, rodbin, ki je malodane v vsaki svoji generaciji porodila vsaj eno osebo, krepko izstopajočo iz brezlične povprečnosti. Potemtakem v konkretnem primeru velja tisti iz-roda-v-rod-duh-išče-pot…
 
Ne, nikakor nismo vsi Vošnjaki takšni, daleč od tega, tudi v našem primeru prevladuje povprečje. Usmerjeno v tisti svoj da-mi-je-čim-lepše, zmožno, znotraj poznanega, sebi iskati čim boljših rešitev, v materialno usmerjeno, zgolj materialno videče in iščoče. A se dovoljujem, pa naj mi tudi domišljavost očitajo, sebe iz tega povprečja črtati. Pa ne da bi se skušal istovetiti s poprej naštetimi svojimi predniki, daleč od tega, dosegali so, vsaj nekateri, krepko več, kot bom sam kdajkoli dosegel, a si dovoljujem stati jim ob strani zgolj radi tega, ker tudi sam delujem, ali sem to počel, na raznih področjih, od gospodarstva, prek teorije (recimo ji, vsaj pogojno, poljudna znanost), do kulture in politike, s katero se sicer nisem aktivno ukvarjal, sem ji pa, desetletja dolgo, »nastavljal ogledalo«, kot je zapisal prijatelj, nekdanji župan in poslanec, ob izidu neke moje knjige. In ker tudi sam premorem načela, po katerih hodim skozi življenje, in radi katerih nisem, in nikoli ne bom, obče priljubljen, obenem pa občost meni nikdar ne bo zbujala drugačnih občutkov, kot je odpor. Ja, kaže, da je »v krvi« tudi odgovor na velikokrat zastavljeno vprašanje o tem, čemu pišem, in tudi o tem čemu sem tako »prekleto« načelen. Pač, imam korenine, in to močne, imam iz česa izhajati, predvsem pa – jalovo ti je biti, povsem zaman, če se z omembe vredno, eno samo, tudi najmanjšo, zadevo, ki odstopa od tistega vsi-tako-počnejo, ne zmoreš izkazati! V okvirih etičnega, seveda, kot človek.
 
Kdo bi vedel, a morda tudi zaradi zapisanega janezom in mickam ne dovoljujem tega, da bi mi govorili kako bi moral živeti, in kako ter kaj početi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar