Za
nekaj trenutkov sem se ustavil, ko sem s kavo stopil v verando, da sem pogledu
pustil drseti v dalj. Prek Krškega polja mešano – ponekod se je megla v meglice
raztopila, ponekod jasno, vsepovsod pa se sveti Sava. Moj breg, katerega v tej
zimi še ni resneje pobelilo, se v svoji zeleni opravi, še neosončen, igraje
podaja v dan. Odkar je na njem bolj malo ograje ostalo, da bi ga delila, se, s svojimi
pregibi, prav mehko ponuja očem, vse do gozda, ki ga spodaj čuva, da v zajedi
ne bi do potočka dospel. Bom, ob prvi priložnosti, morda že v februarju, bom še
preostanek mreže odstranil, da tudi na tistem delčku odstranim šavje, ki se je
v ograjo zaraslo, in nekaj akacij poležem, pa se bo še lepše, prijaznejše
zlival v eno. Cucka tako in tako ne izrabljata širom odprtega dostopa do gozda,
vsaj ne tako, da bi se klatila v njem. Pokukata že tja, a sta hitro nazaj, in
nikoli predaleč. Tako in tako se samo Tar klati, najraje zvečer, ko tema leže,
da preveri, če se v soseščini kaj za pod čekane najde. Ubogi revež, sestradan,
samo dvakrat dnevno mu s hrano postrežem…
V pašo
oči za hip poseže opozorilni zvok telefona. Sporočilo je prispelo. Čeprav je
sobota, so v bolnišnici tudi tovrstno aktivni. Sporočili so mi okviren termin
kontrolnega pregleda pri kirurgu, nekje v juniju bo. Prav. Načeloma mi je
popolnoma vseeno glede datuma, le čim prej želim slišati tisti zdravnikov
zdaj-pa-že-lahko-tako-počnete-kot-ste-poprej. Omejitve so mi bile vselej
sprejemljive samo takrat, kadar so se s slabim, z nedopustnim dajale, in so to
malodane zaman počele, kajti prav Slabo je večni zmagovalec, in čeprav se, tu
in tam, za nekaj časa potuhne, nikoli prostora in časa ne zapusti. Vselej
čakajoče, da se lahko znova požene. Ne gre drugače, tam, kjer je sebičnost nad
uvidevnostjo, tam, kjer požrtnost nikdar do sitosti ne popelje. A jaz tako in
tako ne bi slabega počel, le – zagrabil bi za delo, neko, itak se tu sproti
poraja, in ga opravil, brez zadržka, brez strahu pred obnovitvijo poškodbe. Čas
ni na moji strani, nikoli bil, in bo iz leta v leto več tistega, s čemer se ne
bom smel, in zmogel, soočiti. Ne vem, verjetno je tako tudi prav, dovolj, celo
preveč sem se zoperstavljal, pa je čas, da se začnem postopoma odlagati.
Dokler, v miru, ne dospem do nekega potočka, morda reke ali morja, vsaj do vrha
brega, in vetra prek njega, da me odnese, stran od vse »dobrote« in »poštenosti«…
Nekaj
obrazov se mi, ob tej misli, zariše iz spomina. V prvi vrsti obraza staršev,
takoj za njima, od tam, kjer se Donava in Sava objemata, obraza tete in strica,
pa še nekaj nesorodstvenih se jim pridruži, obrazov, ki mi v podporo še živijo,
obrazov daleč odmaknjenih od povprečnega, sluzastega, hinavskega, smrdljivega,
obrazov po katerih sem bodisi podedoval hrbtenico, bodisi so s svojimi držami
mojemu početju dajali prav. Ko… ko bi bilo več ljudi, na tem opičjem planetu,
ni vrag, da se o človečnosti ne bi pogovarjali, se spraševali o njeni
odsotnosti, pač pa bi jo živeli, na slednjem koraku, in v vsakem vdihu! Tako pa…
da, vsaj v oporo so mi bili, in ostali, v nekakšnem opravičevanju početij, s
katerimi sem se izkazoval, in katerih, niti slučajno, nevrednim ne bi smel
namenjati! Ko bi bilo moč vedeti, v naprej, da se tudi pod najlepšimi maskami
govno skriva…
Kava
prija, z dimom dodatno posladkana. Verjetno si še eno skuham. Male ni doma, pa
jo smem v miru uživati, in ne pogoltniti v dveh, treh požirkih. V kuhinji je
nekaj čez osemnajst, ob nenehno delujočem »panelu«, v sobi pa se že proti
dvajsetim ogreva. Medtem ko je sonce že začelo božati vrhove kakijev in fig. Še
malo, pa bo prek trave, prek celega brega leglo. Ko bi vse do pomladi ostalo
tako, tudi živalim bi bilo lažje. Kosi, sinice, pogorelčki… brskajo med travicami,
srne, zimsko obarvane, »prirezujejo« bilke… včeraj sem jih dvakrat srečal. Na
poti v dolino sta dve prečkali cesto, nazaj grede so štiri, kar nekaj časa, tekle
ob njej, vzporedno z avtomobilom. S svojimi velikimi, blagimi, toplimi očmi,
čeprav… da, tudi za takšnimi očmi se krutost nahaja, no, vsaj neko stanje,
katerega bi bilo moč s krutostjo poimenovati, in ki se, v vsej Naravi, zlahka
izkaže, vsaj takrat, kadar se »ljubezen« v pravih podobah razkriva, in
izpoveduje svoj če-koga-potem-imam-najprej-rad/a-sebe! Da, tudi med srnjadjo,
na videz tako nedolžno, nežno, milo žvadjo, je moč najti od rogov razmesarjena
živetja, čeprav… še vedno so, z zvermi vred, boljše od »ljudi«, pri njih vsaj škodoželjnosti
ni najti, in ne znajo se pretvarjati, da bi za svojimi »dobrimi« podobami smrad
ničevosti, preračunljive, skrivale…
Tudi
drugi »dobri mož« je odpeketal, hvala-bogu, zdaj mora odpeketati še poslednja
sled njihovega »največjega družinskega praznika". Že dva meseca, na
določenih programih, predvajajo »božične« filme, že dva meseca preklinjam, ko
ob izbiranju programa preskakujem to osladno, lažnivo drekovje, pa bi bil že
čas, da bi se nekim vsakdanjim temam posvetili. Četudi prav tako osladnim in
lažnivim, tako in tako mi je »daljinec« v pomoč, pa raje izklopim sprejemnik,
kot da bi v smetje zrl…
Da, še
Dedek Mraz je ostal, v tem, štiriindvajsetem, in vem, da tu nestrpno čaka na
to, da bo nek drobižek razveselil, in čim dlje razveseljeval. Komaj čakam, da
njene okice vidim, njen svetel obrazek, v nasmehu ovit, da poslušam njeno
čebljanje… ne vem, morda sem »baraba«, a darila sem tako razporedil, da bo
tisto, kar si že nekaj časa želi, no, vsaj meni o tem pripoveduje, prišlo poslednje
na vrsto. Kot nekakšen vrhunec, zaokrožitev pričakovanj, posledično tudi dobre
volje. Njene, v prvi vrsti, a ob tem tudi moje. Ni lepšega kot skozi nasmeh
drugega do svojega dospeti…
Pred
dnevi sem prebral izjavo nekega očeta, češ da starši krepko bolj kot otroci
doživljamo njihova čustvovanja. »Demokratični« časi, pa je sleherna bebavost za
objavo. In celo verjamejo vanje, v te svoje bebavosti. Kaj ne bi, ko pa itak,
nezmožni ugotavljanj, na verjetjih temeljijo,
in funkcionirajo…
Kot
prvo… ne vem, kako lahko ugotavljaš, meriš moč nekega čustvovanja, ko pa
merilci, ki bi nekaj takšnega zmogli početi, ne obstajajo?!
Kot
drugo… ne vem, kako lahko popolnoma enako čutiš, če se sam ne nahajaš v
popolnoma enakih okoliščinah, kot so tiste, v katerih se nahaja neposredno
čuteč?!
Kot
tretje… mar ne velja, med občimi bebci, tisti, da vsakdo-po-svoje… karkoli že,
gleda in vidi, zaznava in (ob)čuti, »dojema« in »razume«?!
Ubogi
so, prava mentalna revščina, beda, dobesedno, ko pa se niti lastnih nasprotij
niso zmožni zavedati, pa se vidijo, če jim pomagaš do pogleda, bodisi v tej,
bodisi v neki drugi svoji podobi, le združiti jih ne zmorejo, da bi jim zrcalo
s celostnim njih izgledom postreglo! Dvomim, da bi se v takšnem primeru še
zmogli tako »lepe«, in »dobre« in sploh oh-ter-ah videti, kot se sicer…
Kaj boš
danes počel… me neredko povpraša brat, ko se slišiva v dopoldanskem času…
Lenaril
bom, a ne bi, ko mi okrevanje ne bi bilo nuja, ko bi mi bilo dovoljeno
pograbiti, na primer, motorko, in jo popeljati v ples. Optimalen dan, za nekaj
takšnega. Lenaril bom, in »gnil«, tu in tam neko drobnarijo opravil, denimo
posodo pomil, sicer pa »preganjal« čas, in misli v njem, in se čim bolj skušal
nekim spominom izogniti. Je hudič, kadar, ob vseh »lepotah« življenja, dospeš
do tega, da tudi tiste spomine, ki so se, vsaj domnevno, v lepo zastavili,
preklinjaš! Ne da se, žal, a se ne da, med nagoni do obstoječe Lepote dospeti! Le-ta
je namreč, v njih gobcih in krempljih, neizogibno minljiva, celo dokaj hitro.
Še več, o dejanski Lepoti ničesar ne vedo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar