Neumnost
je neumnost, in med njimi nekih razlik, omembe vrednih, ni. A kljub temu
obstajajo tri podobe neumnosti, ki pa se, med seboj, ne razlikujejo vsebinsko,
pač pa po razlogu nastanka…
Prva
neumnost je nagonska pamet, NErazumskost, ki je običajno, »normalno« stanje
absolutno večinskega dela t. im. človeštva.
Druga
je neumnost, ki se pojavi pri psihično obolelem, sicer pa razumsko zasnovanem (pri
človeku).
Tretja
je neumnost duševno obolelih oseb. Duševna bolezen je (krepak) »korak v nazaj«,
pa se pri nagonsko zasnovanih izkazuje kot do skrajnosti potencirana, neumnost,
kakopak, medtem ko pri razumsko zasnovanih zmore delovati tako, da razumsko
zasnovano bitje postane večinskemu enako, nagonsko delujoče, izkazujoče se.
Prva,
tista, ki je »normalna«, je neozdravljiva (neodpravljiva), prav tako tretja,
dočim je moč neumnost, porojeno v podobi posledice psihičnega obolenja, v
celoti odpraviti, pod pogojem, kakopak, da se… a) obolela oseba odloči
zdraviti, b) da ima opraviti s terapevtom (in ne s »terapevtom«) in s terapijo
(in ne s »terapijo«), pri čemer…
Kadar
se obolela oseba odloči odpraviti svojo neumnost (obolelost), takrat je
priporočljivo, da premore toliko osebne (značajske) moči, da bo zmogla,
ozdravljena, parirati skrajno bebavemu okolju. V primeru namreč, da bi takšna
oseba še naprej živeti čim bolj nemoteno, je zanjo bolje, da ostane neumna, »normalnemu«
okolju kompatibilna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar