Marsikdaj,
in vse pogosteje, se mi že zgodi, da ob leganju na kavč, vstajanju z njega,
obračanju, nameščanju med ležanjem ne dospem do večje bolečine. In takrat
začutim zadovoljstvo, celo takšno, da bi si čestital za podvig, a si ne, kajti
prevečkrat, vsakodnevno, se pripeti, da še najmanjši, a nepravilen gib kaznuje,
boleče kaznuje…
Še
dolgo bo bolelo, sem zvedel na pregledu. Najprej radi tega, ker je rezano v
mišice. Ko bi zgolj v kožo, ali v salo, bi bilo popolnoma drugače. In bolelo bo
vse do tedaj, občasno resda, dokler tkivo ne bo popolnoma preraslo vstavljene mrežice,
in bo prišlo do zategovanja neke mišice…
Vem,
oboje vem, se zavedam. Tudi tega, da skozi salo pri meni ni moč, ga nimam, niti
malo, niti za najosnovnejšo rezervo. Mi je »življenje« uspešno naredilo »liposukcijo«,
me dodobra, povsem izželo. In to za »nagrado«, ker sem vselej skušal z dobroto,
pa iskreno, pošteno, moralno. Ne kaže tako, med občimi, katerih so sicer polna
usta njih »vrlin«, a sploh ne vedo o čem govorijo, kaj šele, da bi se zmogli na
tak način izkazovati…
Nisi
priden zato, ker delaš takrat, ko drugače ne gre. Nisi pošten, moralen, zato,
ker si »na liniji« izključno zaradi tega, ker te strah pred posledicami odvrača
od tvojih želja. Nisi dober kadar delček svojega presežka daruješ, pač pa
takrat, kadar zase nimaš, a drugemu daješ. Tudi lev je povsem nedolžno bitje,
kadar ni lačen, kadar se, na kakršenkoli že način, ne počuti ogroženega…
Zanimivo,
a – ob njihovem »ljudje smo večinoma dobri« slabo kar vztraja na planetu. In ne
samo to, krepko preveč ga je. Čeprav je res, da so ljudje praviloma dobri, samo
– najprej je treba biti človek, in ne zgolj prebivati v njegovem telesu…
Pravzaprav
je z dobroto podobno kot z neko vodo. Porodi se, nekje med vrhovi, čista,
bistra, neugnana, in hiti teči proti dolini, glasno, žuboreče, ne meneč se za
vse prepreke, ki ji stojijo na poti. Čez čas se začne umirjati, njen glas se
stiša, le tu in tam jo je še slišati. Nato pa, na koncu, se preda, izlije se v
neko vodno gmoto, njena bistrost, čistost, neugnanost… povsem izginejo. Ne,
dobrota je dejansko sirota, kadar jo med živalmi, in njim, izkazuješ…
Kakorkoli
že, zadeva se, po operaciji, izboljšuje. Nikoli sicer ne bo dobro, niti
približno tako, kot je bilo prej, in vedno bom moral paziti na to, da ne bom
preveč trebušne opne obremenil, a kljub temu…
Včeraj
so ugotovili, da se rana še ni zarasla, in ugotavljali kdaj bodo sponke
odstranili. Napačno so si zapomnili kirurgove napotke, in sem jih opomnil na
tisti dvanajst-do-štirinajst-dni. Bomo videli, kdaj. Vsekakor pa me čaka še kar
nekaj pregledov, in »previjanj«, in v prihodnjem tednu mi bo Malo pri tem »pomagalo«…
Da,
danes mineva šestindvajseti dan, kar se nisva videla. Groza. In bom v soboto
šel po njo. Da me bo nato ona vodila k zdravnici. Domnevam, da ji bo zanimivo.
Resda bo, radi njene radovednosti, obisk zdravnice nekoliko dlje trajal, a nič
hudega, bodo že zdržali. In bo »skrbela« za tato, mi pomagala še bolj, kot
pomaga sicer, obenem pa upam, da v željah ne bo preveč zahtevna, kajti prav
vsega si ne upam, in tudi zmorem ne, početi. Ne bi se prehitro v bolnico vračal…
Pravijo
kako so otroci dobri, iskreni, »nepokvarjeni«, a začuda se že v »vrtcih«
izkazuje neuvidevnost, sebičnost, tudi nasilnost, kadar želijo dospeti do
želenega in jim to brez »boja« ni dano. Dobrota se tako ne izkazuje, iskrenost
oziroma večinoma spontanost pa rada priča o marsičem, samo o »nepokvarjenosti«
ne. Ne zmore, kajti – nagoni, boj za obstanek, samo-da-mi-je-dobro,
izrabi-sleherno-priložnost… in podobne »odlike«, značilne za povprečje, še
zdaleč niso tisto na čemer dobrota, in poštenost, pa še marsikaj drugega, vključno
s tistim rad-imam-TEBE, temeljijo! Lev je zver, in to so ugotovili, ko so ga
ogroženega opazovali…
V
VVZ-jih in v šolah BOJDA učijo o pravilnem sobivanju. Dvomim, da učeči sploh
vedo, kaj to sobivanje zares je, in še bolj dvomim v njih učna prizadevanja. V
uspeh pa sploh ne dvomim, vem, da ga ni, in ga tudi biti ne more, kajti – le kako,
za vraga, boš spremenil, in to trajno, posledice naravne zasnovanosti?! Ko bi
Narava hotela uvideven živalski svet, potem bi drugačnega ustvarila…
Že
Platon je ugotovil, da je najbolj nepriljubljen, da ne zapišem osovražen,
tisti, ki govori resnico. Zlasti resnico o njih, o njih značilnostih, navadah,
izkazovanjih. Laž, pravijo, potrebuje biti tisočkrat izrečena, pa »resnica«
postane. Hm, ni res, že od samega začetka jim je »resnica«, si upam trditi,
glede na to koliko laži je v obtoku. V bistvu na njih Svet temelji, medtem ko
so premnoge resnice, neka védenja o dejstvih, potrebovale tudi stoletja, preden
so mukoma uspele prodreti na plano! Tako pač je, tam, kjer, nezmožni
ugotavljanja dejstev, »po svoje« vidijo, spoznavajo« in »vedo«…
Pa to
niti ne bi bilo tako napačno, ko ne bi obči »demokrati« komajda čakali na čas,
v katerem bodo »demokratično« (so)odločali, o vsem, od nabave operacijskih miz,
do delitve družbenega imetja. In, da ne pozabim, tudi o »pomladnem« podajanju v
svet čudes, v neke druge-švice in garažne »silicijeve doline«. Bebavost,
kapitalna, ki zmore do zadovoljstva, resda časovno dokaj omejenega, dospeti le
takrat, kadar jo enaka bebavost vodi!
Ja,
res, sila »napredni« so časi, v katerih se um povleče v neke svoje kote, pa
mora biti povsem neizkušen, potemtakem neveden, da se celo v politiko poda. Da tam
bogu-dneve-krade, in vrti že neštetokrat zavrtene ene in iste probleme, ena in
ista vprašanja, ki nikoli ne bodo razrešena, vsaj dotlej ne, dokler se žival ne
znajde v svojem svetu, in človeku prepusti njegovega. A do tega je daleč, tako
daleč, da je vprašanje, če se bo planet-opic kdajkoli spremenil, vsebinsko
gledano, kajti v poslabšanje obstoječega gre, in to sila prizadevno, pa ni
vrag, da mu ne bi uspelo tudi do ustreznih rezultatov dospeti…
Da,
blato vsepovsod. K sreči ne sodim med običajne upokojence, in ga redno odvajam.
Si ne predstavljam, kakšna muka bi šele bila v slučaju neredne presnove, bi
bilo, domnevam, radi naprezanja trebušnih mišic, še na cesto slišati moje krike
»navdušenosti«, čeprav – še ena tema, pogovorna, manj, pa ni prav nič čudnega,
čemu v obče druženje ne zahajam, ko pa niti tega ne vem, o čem bi govorili. Z
menoj se namreč ne da o ničemer pogovarjati, sem o tem seznanjen, kajti kar
njih zanima, za to je meni škoda časa. Ga raje vseživetvenemu okrevanju
namenjam, pa se pobiram, po slehernem padcu, do katerega dospem, radi »lepot«
življenja, radi okolja, v katerem obstajam, radi njih, neumnih, sebičnih,
zavistnih, goltavih, nepoštenih, in predvsem – nevretenčastih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar