Doslej
jih sploh nisem opazil, danes pa, ko sem se vrnil od zdravnice, in iz nabave,
sem jih takoj zagledal. Dve večji, in tretja, ki je v rasti še nekoliko
oklevajoča, ob njih pa nekaj cvetov…
Največja
je celo pordela. Kot bi kljubovala mrazu in vremenski napovedi, snežno
obarvani. Ali pa, morda, kot da se je pripravila za jutrišnji dan, ko bo Malo,
po dolgem času, spet doma. Da jo pozdravi, vsa vesela, jagodno nasmejana…
Sicer
dvomim, da vsebuje kaj prida sladkorja, ob trenutnih temperaturah, ne dvomim pa
v to, da bo mojemu Sonku zanimiva. Ne nazadnje – december teče, rastlinica pa,
na prostem, cvetoča in rojevajoča… pri čemer je prejšnja dva meseca stavkala,
in enega samega sladkanja ni ponudila.
Da,
danes si še dovoljujem alkoholni požirek, celo več, od jutri, ko bo moja
razbojnica tu, znova ponoven nič cela nič. Pa sem si nalil še preostanek nekega
francoskega kaberneta, iz zanimive steklenice, katero mi je Oliver podaril.
Malo močnejše, a pitno vino, žal tudi izpit(n)o.
Izvedel
sem, da mi bodo v ponedeljek odstranili sponke. In potem bo konec
pregledovalno-(p)revi(j)alnih dogodivščin. Pomeni, da bo Malo za rep ujelo
priložnost seznanitve s konkretnim procesom. Bo ona, za spremembo, tato peljala
k zdravnici. Obratno, upam, da čim dlje ne bo potrebno, da se bo samo z nekimi
prehladi dajala, sem ter tja, zdaj, ko jim je v vrtcu še bolj izpostavljena. Pa
tudi tega naj bo čim manj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar