Jezik »naš slovenski«…

»Kultura in prosveta, to naša bo osveta«. Slogan iz davnih, že dodobra očrnjenih časov, iz časov, ki se, upoštevaje ponavljajočo-se-zgodovino, kot povsem nesmiselni izkazujejo, slogan, katerega sploh biti ne bi smelo, ko bi tisti, ki so ga prvi izustili, vedeli, da prav vsega ni moč kultivirati in izobraziti…

 

»Naš jezik«. Poznajo ga, tako pravijo. Tudi radi ga imajo, tako pravijo. In ga spoštujejo, tako pravijo. In je tudi res tako, le da – njihova poznavanje, ljubezen in spoštovanje so takšna v stilu okači-mačku-o-rep, kakor bi na Jugu porekli…

Dnevno ga pačijo, s svojimi spakedrankami. Dnevno, da bi bili »in«, bebci papagajski, ali opičji, vseeno, ga krnijo, ko uporabljajo že davno prežvečene germanizme, in ko hitijo z raznimi anglizmi, pardon, z amerikanščino biti-frajerji. Dnevno izkazujejo, da je v osnovi stran vržen čas njihovega »izobraževanja«… razen, kakopak, domnevno, s področij kuhanja, kvačkanja in podobnih del, pri katerih so potrebne naučene roke, obenem pa zadošča skromnih zmožnosti betica…

 

Ne, ne bom o tem, kdaj se sme pred neko besedo znajti črka »s«, in kdaj »z«, za to obstaja sila preprosto pravilo, katerega se je bistveno lažje, vsaj tako bi bilo moč sklepati, naučiti, kot pravil spekulacij, s katerimi dnevno svojo preračunljivost izkazujejo…

Tudi ne bom o tem, kdaj je potrebno, in kdaj je dopustno, pred neko besedo vejico zapisovati, tudi za to obstajajo pravila, celo nekaj jih je, in ne zgolj tisti obče znan pred-ki-ko-ker-da-če-vejica-skače. Ne bom, zlasti radi tega, ker se predvsem po tem vprašanju nenehno bijem z njihovimi, nagonskimi »strokovnjaki«, pač pa bom…

 

V teh dneh na veliko izkazujejo besedno zvezo novo-leto, ob čemer, tudi pri tem, očitno, ne vedo, o čem govorijo, ali pa se, najmanj, z nepismenostjo izkazujejo, ti vrli »poznavalci« jezika, in uporabljajo, kakor jim prija, pardon, kakor jim »poznavanje« dopušča, zdaj veliko, drugič pa malo začetnico, čeprav… da, tudi za to obstaja pravilo, v kolikor ga niso, kakopak, »pametni« novodobni »jezikoslovci« spremenili…

 

Kadar imam v mislih, kadar govorim o samem prehodu iz enaintridesetega decembra v prvi januar, potemtakem takrat, kadar govorim o nekem kratkem času, v katerem se tekoče leto prevesi v novo, naslednje, takrat ta prehod, ta kratek čas – poimenujem. In, ker ga poimenujem, pridobi ime, imena pa se, bojda, zaenkrat vsaj, še vedno zapisujejo z veliko začetnico (do nadaljnjega, do takrat, dokler nagonski jezični »strokovnjaki« ne bodo, tako, kakor so to spočeli na področju praznikov, tudi tu »razvili« jezika), potemtakem – kadar govorim o času zamenjave koledarjev, takrat zapišem Novo (leto), uporabim veliko začetnico, dočim…

 

Kadar imam v mislih neko celo obdobje, trajajoče dvanajst mesecev, ali tristo petinšestdeset dni, takrat novo leto zapisujem z malo začetnico!

 

»Malenkost«, kakopak, za uničevalce jezika povsem nepomembna. Kakor jim je, tudi njihovim »strokovnjakom«, nepomembno še marsikaj drugega, če ne celo – vse! Pa…

Govorijo, na primer, o »zunanjem ministru« (ali notranjem, kulturnem, gospodarskem…), pa čeprav ta minister ni prav nič zunaj, je V, v vladi, seveda, in se zares imenuje minister za zunanje zadeve.

Govorijo o kulturnem dnevu. Ne vem, po čem bi bil nek dan kulturen, in drug(i) ne, a zagotovo ne radi njih, še zlasti takrat ne, kadar, v duhu svoje »kulturne tradicije«, s pitjem popraznujejo, pač pa gre bodisi za Dan kulture (revica, kolikor je sploh obstaja), ali pa, v najslabšem primeru, ko se s tistim čigav-dan povprašam, za Kulturin dan…

Govorijo o slovenskih- in otroških knjigah (oddelkih in vrag vedi čem še), čeprav – so te knjige v lasti »slovenstva«, ali otrok, jih je, morda, »slovenstvo« zapisalo, ali so nastale spod peres otrok, kajti – če ne, če temu ni tako, potem bi bilo, bržčas, potrebno govoriti o knjigah, natisnjenih v slovenskem jeziku, in o knjigah, namenjenih otrokom…

 

Jezik je, načeloma, sila preprosta zadeva. Pa ne preprosta v smislu mentalne preprostosti občestva, pač pa v tem, da je njegova sporočilna moč prav v logiki, tisti edini dejansko obstoječi (in občim nedostopni), in čim manj je te logike, oziroma logičnosti, bolj jezik postaja podoben tistemu neandertalskemu, ko niti dodatno kriljenje z rokami ni najbolje svoje sporočilnosti izkazovalo, obenem pa… kadar nekdo govori nekaj, kar ni res, takrat se bodisi laže, bodisi je tako tup, da samo to izkazuje, da pojma o pojmu nima. Kar pa, pri občih, zagotovo ne more biti, kajti oni itak vse-o-vsem-vedo!

 

In, za zaključek: propagiram (oglašujem, razglašujem, opozarjam na potrebo po pravilni uporabi jezika) jezikovne dosežke razuma, nastale v časih, ko javna šola še ni dobesedno vsakemu bebcu dodeljevala nekih licenc, certifikatov… in reklamiram (izvajam negativno kritiko, se pritožujem nad…) ne samo početje občestva, vsesplošno, in tudi jezično, pač pa tudi, če ne predvsem, izkazovanja tozadevnih jezikoslovcev, celo, bojda, slovenistov. In vem, da to, generalno gledano, počnem povsem zaman, kajti apelirati na betično praznino, od bebavosti pričakovati spreminjanje, je nesmotrna zadeva, a, kljub temu – vsaj sebe, svojo vest potešim, ker (tudi) pri teh vprašanjih ne ostajam nem…

 

Kultura in prosveta,

zgolj v prazno stvar početa,

ne da se iz votline,

v betici ne premine!