Najprej
moram, uvodoma, pojasniti svoje pojmovanje terapije, konkretno psiho-terapije.
Dejstvo je, da je VSAKO obravnavanje določene zadeve, potemtakem tudi psihične
bolezni, neke vrste terapija, obenem pa je resnica v tem, da NI vsako takšno
obravnavanje tudi (raz)rešitev nekih nastalih, negativnih stanj, potemtakem NI
vsako obravnavanje dejanska (o)zdravitev obolele osebe! Daleč od tega –
absolutna večina teh obravnav je usmerjena izključno v lajšanje nekega
sprotnega, »tekočega« časa, v preusmerjanje misli in ravnanj, posledično tudi
čustvovanj, od neprijetnosti k prijetnosti, in takšne obravnave se izkazujejo z
dvema NEGATIVNOSTIMA, med katerima je prva, in osnovna, ta, da NE odpravljajo
okvarjenosti psihe (potemtakem tudi NE vzrokov, ki so pripeljali do slabše
kakovosti živetja, potemtakem, posledično, tudi same poslabšane kakovosti NE!),
druga pa ta, da je pozitivno učinkovanje takšnih obravnav dokaj kratkotrajne
narave, bolj kot ne sprotno.
Da,
obstajajo tudi »terapije«, kakršne je izvajal dr. Rugelj, in kakršne izvaja
absolutna večina – že itak redkih – strokovnjakov (žal, a spoznal sem kar
veliko tistih, ki so sicer zaključili študij, denimo, psihologije, a nikoli ne
bodo postali dejanski psihologi!), obravnave, v katerih se sicer obolela oseba
(in »terapevt«) sooča z DOMNEVNIMI razlogi lastne obolelosti, a se teh razlogov
NIKOLI ne znebi, potemtakem doživete neprijetnosti do konca življenja ostajajo
NERAZREŠENE, posledično do konca življenja ohranjajo poslabšano kakovost
živetja (in še bolj posledično omogočajo še bolj krhek odpor sprotnim težavam),
in je edini učinek takšne »terapije« (sam ji pravim PREDRESIRANJE) ta, da ko
obolela oseba opusti določana (poprejšnja) ravnanja, in se začne izkazovati z
novimi, drugačnimi, s tem odpravi neke »tekoče« težave, ki so, še dodatno,
obremenjevale njeno obstajanje.
Čemu
sem zapisal o DOMNEVNIH razlogih?! Preprosto – kadar moram sam »terapevtu«
pripovedovati o tem, kaj se mi je pripetilo, kdo mi je neke neprijetnosti
spočel (in se mi je to dogajalo v mojih rosnih letih, v katerih že tako NISEM
bil zrel za neko trezno presojo, v katerih NISEM poznal ne razlogov izkazanega
mi početja, ne možnosti, do katerih bi utegnilo priti, v kolikor konkretnega
početja ne bi bilo), takrat v bistvu izkazujem svoje SUBJEKTIVNO (tisto, povsem
obče »po svoje«) mnenje, ki pa je, in to zlahka, lahko »skregano« z dejstvi, z
resnico! In kadar se ukvarjaš z NEresnico, takrat si lahko še tak strokovnjak,
pa zadevi NE boš prišel do dna, je NE boš ustrezno, pravilno razrešil… kako bi
to uspelo šele silnim – izšolanim bedakom, zgolj nekih obrtnih posegov
naučenih?!
In čemu
sem zapisal o ohranitvi POSLABŠANE kakovosti živetja, ki zagotavlja še večjo NEodpornost
(potemtakem ranljivost) v odnosu do sprotnih težav?! Tudi tu je zadeva povsem
preprosta, in za pojasnilo v pomoč pokličem »zdravljene« alkoholike, še prej pa
umišljenega poškodovanca, ki si je nogo nerodno zlomil, in je bil deležen »zdravniške
pomoči«, podobne »pomoči«, kakršno nudijo izšolani bedaki, pardon, »strokovnjaki«,
»terapevti«…
Nogo si
je zlomil v gležnju, tako, da je celotno stopalo ukrivljeno navznoter. In »zdravnik«
mu ta zlom obravnava na identičen način, na katerega »terapevt« obravnava neko
psihično stanje – poškodovanca NAVAJA na to, da se z zlomom, z obstoječim
stanjem, sooči, in SPRIJAZNI, da ga sprejme kot nekaj samoumevnega, potemtakem…
zlom se bo sam od sebe zarasel, noga bo, sama od sebe, ostala deformirana,
ukrivljena, poškodovanec se bo naučil hoditi po desni strani narta (pomeni, da
bo še naprej lahko hodil), le – NIKOLI več ne bo mogel noge uporabljati tako,
kakor jo je poprej, nikoli več ne bo mogel hitreje stopiti, teči, smučati… pomeni,
posledično, da bo prikrajšan za določena ugodja/radosti, do katerih je poprej
zmogel dospeti z lahkoto, in še bolj posledično to pomeni, da ga bo, vsaj
občasno, zaradi tega peklilo neko nezadovoljstvo, ki mu bo, kakor to počno vsa
nezadovoljstva, odžiralo moč za samo živetje! Postal bo še bolj ranljiv za
okoliščine živetja, kot je bil poprej.
In »zdravljen«
alkoholik… kot prvo se pojavi temeljno vprašanje: kakšno »zdravljenje« pa je
to, hudiča, če nekoga leta, celo desetletja »zdraviš«, pa DO SMRTI OSTANE »zdravljen«
( = NEozdravljen)?!
Druga
zadeva, nič manj neprijetna, pa je v sledečem: sleherno obstajanje POTREBUJE
določena UGODJA, da dospeva do zadovoljstva = ENERGIJE za samo obstajanje, do
VOLJE zanj! Sleherno. In teh ugodij ni v obilju, in večine si neko povprečno
bitje niti »privoščiti« ne more, denimo zaradi finančnih razlogov, potemtakem
je sleherna možnost, pa naj bo še tako majhna, za porajanje ugodja pomembna in –
tudi kozarec vina, pokajena cigareta, šilce žganega… sodijo med načine zagotavljanja
nekega ugodja, celo bodisi med povsem (zdravstveno) NEškodljive načine, bodisi
med načine, ki omogočajo več koristi, kot pa utegnejo škodovati (banalno: kaj
mi bo »zdravo« življenje, ko pa ničesar NE smem, obenem pa nobenega jamstva za
dolgotrajno svoje obstajanje nimam?!).
Da, in »zdravljen«
alkoholik do svoje smrti NE sme niti okusiti tega vina, pa čeprav – KO bi bil
DEJANSKO (O)ZDRAVLJEN, takrat bi zmogel odgovorno konzumirati alkohol, sebe
(o)brzdati, da nikoli več ne bi dospel do alkoholizma, obenem pa bi si v tem
kozarcu vina lahko vsakodnevno vsaj kanček zadovoljstva našel! In, kar je še
krepko bolj pomembno – KO bi bil dejansko (o)zdravljen, bi ODPRAVIL vzroke, ki
so ga v preteklosti pripeljali v alkoholizem, posledično bi POSTAL MOČNEJŠI za
soočanje s problemi, s katerimi streže živetje!
Magister
Francl, eden redkih, katere sem smel spoznati, in so strokovni, se prizadevno
bori proti »šamanom« (kakor je poimenoval svoje TOZADEVNE kolege, neke »strokovnjake«
na področju »psiho-terapije«), a je ta njegov boj povsem podoben mojemu, ali pa
boju Don Kihota, ki se je tudi nekaj z vetrom, in z mlini dajal. NE gre, in ne
bo šlo (vsaj toliko časa, dokler nagonski in razumski svet ne bosta fizično
LOČENA… takrat bodo v razumskem svetu takšni problemi samodejno odpadli)… kajti
– v javnem šolstvu sme študirati vsakdo, ki to želi… v javnem šolstvu dospeš do
diplome, magisterija, doktorata, licence, položaja… že s tem, da učinkovito
ponoviš tisto, kar so ti v ponavljanje dali (na srečo vesoljne bebavosti tudi
med silnimi učitelji in profesorji prevladujejo »učitelji« in »profesorji«, v
ponavljanje izučeni PAPAGAJI!)… obenem pa BEBAVA družba bebavost izkazuje na
slednjem koraku, pomeni, da je le-ta neko povsem običajno, prevladujoče, »normalno«
stanje, pa ni nič čudnega to, da dejanskemu mentalnemu zdravju ne posveča še
zdaleč ne dovolj pozornosti, in sredstev… obenem pa – NAGONSKEGA bitja po
vprašanju psihične obolelosti NI moč ozdraviti, nikakor in nikoli, kajti za
odpravo psihične bolezni potrebujem vsaj nekaj zmožnosti razumevanja, pri
oboleli osebi! Brez tega ga namreč ne zmorem pripeljati do tega, da bo neka »svoja«
prepričanja, na katerih temelji, in so posledica občih mišljenjsko-ravnanjskih
kalupov, nadomestil s prepričanji v DEJSTVA, v RESNICO, v ETIČNO in NARAVNO
EDINO SPREJEMLJIVA pojmovanja! Tako da…
Suma
sumarum, upoštevaje pomanjkanje sredstev, pomanjkanje terapevtov, pomanjkanje
razumskih obolelih… nasploh pomanjkanje NORMALE, razuma, v okolju… boljšega
načina, kot je »obrtno« izvajanje »psiho-terapevtskih« uslug niti ni moč
izkazati. Če že »strokovnjaki«, ki se imajo za ZDRAVNIKE, priznavajo, da je
doktrina »stroke« v navaditi-obolelo-osebo-na-samo-obolenje (in NE v dejanskem
zdravljenju!). Po vsej verjetnosti drugače tudi ne gre, med »normalnimi«, ki,
večinoma vsaj, niti NE razlikujejo med psihičnimi boleznimi (ki so pri razumsko
zasnovanih OZDRAVLJIVE!) in, na drugi strani, duševnimi boleznimi (ki, zaenkrat
vsaj, NISO ozdravljive, še huje, so dedne in v vsakem trenutku delujoče… ja, »bravo
strokovnjaki«, ki se zavzemajo za enakopravno vključevanje takšnih bolnikov v
družbo!).
Da, res
je, med »terapijami« (prevladujoče) in terapijami (redke!) je gromozanska
razlika. A dokler neumnost znese, in znaša že deset tisočletja, bodo kot
zanemarljive obravnavane, če sploh.
Ni komentarjev:
Objavite komentar