Pogled vse do niča…

Nimam ne vem koliko časa na razpolago, ko je Malo doma, pa sem danes, mimogrede, ko sem po nekaj polen šel, z balkona »vrgel« pogled prek mojega-brega. Ves je s soncem obsijan, in videno razveseljuje – urejena površina, pokošena, vse, drevje in trte, obrezano…

 

Ko sem dospel v ta kraj… polovica zemljišča je bila v podobi prave džungle, vse zaraščeno, celo hiška, na drugi strani pa polno nekega betonskega odpada, stekla in plastike, samo za železje, katero sem z zemlje snel, in zemlji »ukradel«, sem poln zabojnik nabral, tisti veliki, katerega s posebnim tovornjakom pripeljejo…

 

Danes, pravzaprav čez kratek čas, ko bom dovolj okreval, in bom motorko v roke vzel… od nekih sedemdeset, raje več dreves, jih bo samo osem, že prej zasajenih, ostalo. Vsa na Velikem bregu. Vse ostalo pa – sad novejših prizadevanj…

 

Tako sem snoval, da bi bilo malodane tekom celega leta sadje pri hiši, od nekega aprila, ko sibirske borovnice dozorevajo, pa do oktobra, novembra, ko grozdje in kakiji prispevajo k obarvanosti jeseni. Danes ne vem čemu, za koga sem tako načrtoval. Pravzaprav danes ne vem za malodane vsa svoja načrtovanja, čemu sem jih izkazal! Morda zgolj za knjige, in neka, v tisočih, objavljanja v javnih glasilih, najdem skromno opravičilo, čeprav – kaj, za vraga, pa to pomeni, v odnosu do večine, ki ni samo nepismena, pač pa, obenem, povsem nedojemljiva, tako miselno, kakor tudi čustveno nedojemljiva?! Da…

 

Ko bi nekoč, dolgo nazaj, o njih, »sodobnih ljudeh«, vedel… mejduš, da bi povsem drugače svojo zgodbo zavrtel! Nekje daleč, in še dlje, stran, nekje, kjer bi, v sosedstvu z divjino, razočaranja odvračal, tam, pač, kjer bi se celo žival, tista uradno prepoznana, znala hvaležno odzivati na izkazano ji dobroto.

 

Žri, goni se, kopiči… najosnovnejša vodila, prek katerih zmorejo do »smisla« svojih živetij dospeti. Ti, ki se za ljudi razglašajo, čeprav niti malo ne vedo, kaj je to biti človek, kako se to občuti, izkazuje, živi! Meni pa nikoli ni bilo do tega, da bi dospel, s svojim načinom obstajanja, do primerljivosti z nekimi črvi, ali drugimi predstavniki živalskega sveta. Ne, sem raje zapornice namestil, na poteh v moj svet, in jih, v poslednjih časih, malodane v neprodušnost spustil. Samo fizičnega zidovja, do neba visokega, pa nekih minskih polj nisem namestil, a bi jih, ko bi z ustreznimi sredstvi razpolagal, seveda. Da bi razglasil neodvisno svojo državo, s človeku dovoljenim vstopom, tudi zadrževanjem, celo obstajanjem, za vse ostalo pa…

 

Ja, lep pogled se, v današnjem, osončenem dnevu, razliva prek mojega-brega. Dobesedno »v dlani« mi leži, malodane ves, skorajda tako, kot mi leži tudi ugotovitev velikega niča, do katerega sem dospel tekom svojega življenja. S pomočjo »poštenih«, »iskrenih«, »dobrih«… seveda.