Že
nekaj dni se mi, v popoldanskem času, obudi tista topa, konstantna bolečina, v
predelu, kjer sem bil operiran. Nič čudnega, kajti, kar je Malo tu, vse dneve
sem »v pogonu«, in še ponoči… preden grem spat, se nalijem vode, in tako
naredim vsakič, ko grem na stranišče, zato, da na približno uro vstanem,
pardon, se skobacam s postelje, in obenem preverim, če je pokrita. Večinoma jo
je namreč potrebno pokriti.
K sreči
je uvidevna, kolikor zmore biti, čeprav je že meni skorajda postalo dolgočasno,
ob nenehnem ponavljanju tega-ne-morem, tega-ne-smem in to-me-boli, a vajena je,
da sva prej počela marsikaj, česar sedaj ne zmoreva. Ne sedeti dlje na tleh, ne
plezati na lestev (prej sem lezel prek lestve z njo vred, da bi preprečil
morebiten zdrs, omahnitev, padec…), ne iti na Veliki breg, ne morem je dvigati,
še ko se mi želi »obesiti« na roko, ali na obe, jo prosim naj nikar tega ne
počne. Obenem pa – ne štejem kolikokrat se »sprehajam« gori-doli, prek stopnic,
zato da ji skušam v največji možni meri ugoditi (celo z večerjo gospodični
strežem v sobi), pa da polen ne zmanjka, in še bi se kak razlog takšnega
početja našel.
Od
vsega pa – največja muka so mi njena kosila. Je izbirčna, obenem tudi trmasta, pa
ko vidim, da jed gre-v-promet, ni boljšega dosežka, ko pa ne gre… lahko bi jo
pustil lačno, češ se-boš-že-naučila, vendar tega ne počnem. Vselej najdeva neko
rešitev, pa čeprav v (bojda) nezdravi podobi, v podobi sladkanja. In danes je
bilo že dvanajsto kosilo na vrsti, v tej seriji, in tudi današnji dan sva
preživela. Za jutri in petek me ni strah, na vrsti bosta jedi, kateri ima rada.
Bom, že
zdaj tako načrtujem, bom vzel nekaj dni za oddih, ko jo k mami odpeljem, da
svoje fizične moči malce obnovim, in živce do upanja spravim. Čeprav – naj bo
še tako zahtevna, brez nje je prazno tukaj. Z njo pa… očitno so dobro streho
naredili, je še ni s hiše odneslo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar