Upoštevanja vreden argument…

Vsak večer, po tem, ko jo oblečem v pajacka za spanje (topla zadeva, in neizogibna, glede na to, da se med spanjem odkriva, in jo, čeprav jo tudi trikrat, štirikrat, petkrat na noč pokrijem, vedno najdem odkrito), izklopi snežaka in lučke na smrečici, televizijski sprejemnik (prek katerega je poprej risanke pogledala) in stropno luč v sobi, nato pa, v smehu, »beži« na kavč, jaz pa »lovim« svojo ribico, da jo ujamem, sfaširam, na kruh namažem in poamam, a sem vselej za kanček prekratek, je nikakor »ne morem« ujeti… in ko tudi sam zlezem, za njo, na kavč, se stisne v kot, da je »ne morem« doseči, pa se od tam krohota na račun mojih groženj…

 

Sinoči pa se je iz kota zaslišal njen »ne smeš me poamati«. Kakopak, zanimalo me je zakaj je ne smem pojesti, in sem dobil pojasnilo: Če me poamaš, kdo ti bo dal cigareto v usta (ko vidi, da bom kadil, rada vzame cigareto iz škatlice in mi jo da v usta), kdo bo s tabo, kdo ti bo pomagal (»pomaga« mi pomivat posodo, kuhat omako – »olupi« jušno kocko, pretrese mezgo, dodaja mi začimbe, hrenovke zlaga iz paketa v posodo, narezan krompir razporeja v pekač, tudi posoliti mi ga pomaga…)?!

Hm, sem odgovoril, a veš, da imaš prav?! Kaže, da te res ne smem pojesti, kajti brez vsega naštetega ne želim ostati. In za vsak slučaj sem pridodal, da je itak ne bi zares pojedel, da se tako samo igrava.

Eno ali drugo…

Od spopada do spopada

bebavost na Svetu vlada,

pa odrešit zna planet

le nek prepričljiv komet…

 

Ali človek, če uvidi,

da krog njega so prividi,

na pogled samo enaki

opice in opičnjaki.

Živali niso za v hišo…

Ne gre, ne moreta povsem različni bitji, z različnimi silnicami ter predvsem z enakovredno voljo graditi uspešne skupnosti…

 

Meter in pol stran od stopnišča je cev, namenjena zračenju nekdanjega kurnika (zdaj drvarnice) in kaže, da si prav tam, ob cevi, neka (domnevam vsaj tako) podgana skuša poiskati zimsko zavetje. Kakorkoli že, cucka sta žival zavohala in z obeh strani cevi skopala zares veliki luknji…

 

Zemlja iz luknje, ki je bližja stopnicam, je letela…

Hm, ko sva se danes, Mala in jaz, podala v kuhinjo, sva imela kaj videti! Stopnice, ki so načeloma namenjene lažji, varnejši hoji, so bile spremenjene v dobesedno smrtno nevarno površino, kajti… zjutraj je deževalo, in zemlja ni bila več samo zemlja, pač pa je blato postala. A sva uspela, po polžje, prek ovire…

 

Ko sem ji postregel z jutranjim obrokom, in sva se znašla na dvorišču, sem najprej z lopato odstranil pretežni del blata, nato sem razpeljal cev in preostalo spral, na koncu pa sem moral še metlo v roke vzeti, kajti stopnice so z napako narejene in, namesto, da bi se voda prek njih zlivala, vodo zadržujejo. Na koncu sem še z nekimi deskami prekril bližjo luknjo in vsa tla do stopnišča, ter s tem, upam vsaj, cuckoma preprečil, da bi tudi v bodoče na izkazan način posegala v prostor. Kakorkoli že, kar nekaj časa je trajalo, in mojega preklinjanja pasje pameti, preden sva površino znova v za uporabo varno spremenila…

 

Popolnoma enako, le da v drugačnih podobah, se dogaja v svetu dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se – na eni strani so težnje po žreti in imeti, na drugi po razvoju, na eni po sebi in zase, na drugi po skupnosti, na eni zmožnosti prilagajanja okoliščinam in praznjenja korita, na drugi zmožnosti spreminjanja okoliščin in polnjenja korita… pa ni nič čudnega, da se Svet skozi čase nenehno izkazuje, če grafe pogledamo, z nekimi vzponi, in, takoj za njimi, s padci, čeprav – človek, kot ustvarjalno bitje, zmore razvoj izkazovati v konstantni njegovi podobi, in se lahko za vsa beležena nazadovanja »zahvali« izključno lastnemu nasprotju, ne-umu alias pameti alias, kadar se ta pamet poda v »reševanje« Sveta – neumnosti!

 

Dokler ne bosta dobesedno fizično ločena dva tako nasprotna svetova, kot sta nagonski in razumski, do takrat je moč o neki dejanski razvitosti, civiliziranosti, človečnosti… samo sanjariti!

Putin je resen možakar…

… in ga kaže temu ustrezno tudi upoštevati. In, če reče, da bo, v kolikor bo tako presodil, uporabil tudi jedrsko orožje, potem bi »napredni pametni« morali to svarilo z vso resnostjo vzeti v račun, namesto, da se…

 

Nenehno, in v nedogled, izkazujejo kot nek bebec, ki s palico dreza v čebelji panj, potem pa se jezi na čebele, ki, v svojo obrambo, napadejo. In takih bebcev mrgoli, vsepovsod, žal večinoma tudi tvorbe, imenovane država, vodijo. Nezmožni vzročno-posledičnega ugotavljanja, nezmožni najprej pri sebi poiskati napake, da bi jih šele kasneje zmogli, objektivno, tudi pri drugih.

Pač, nagonska bitja, bitja, ki so dejansko tista, ki Svet ogrožajo.

Brez parodije…

Mu pes edini bil je vdan,

ne da v zameno bi hotel,

pa si po pasje je želel

v pozabo biti dan…

 

V veter nek, morda v vodó,

brez truge, vencev, litanije,

pogrebne neke parodije,

in še napisa naj ne bo…

 

Že itak bo za njim ostalo

besed, v skladovnicah nabranih,

zvečine v prazno pometanih,

da nič iz njih ne bo pognalo…

 

Pa drugega si ne želi,

po vsem, kar je spoznati smel,

kar je živalstva doživel,

kot da preprosto – izpuhti!

Ko se podaš »reševati«…

Je prijatelj zapisal, da poskuša ne izpovedovati tistega, kar resnično misli, pač pa išče neke približke k temu, in to počne zaradi tega, da ne bi dospeval k večanju konfliktov z okoljem, in konfliktov s samim seboj.

 

Lepo je »razmišljati«, še lepše je misliti, in domisliti, pri čemer samo dospevanje do dejstev, do resnice, in upoštevanje istega, priča o kakovosti mišljenja. Je že tako in tako preveč bebavih »spoznanj«, »modrosti«, »resnic«, tako in tako preveč nekih fam, utvar, »pravljic«, od bogov do obetanih-švic-in-silicijevih-dolin, s katerimi si neumnost kratkoročno »lajša« svoje obstajanje, da bi kazalo obseg tovrstnih zadev povečevati. Že res, da planet radi tega ne bo prav nič umnejši, še naprej bo, zahvaljujoč nagonom, bebav ostal, a je res, da je škoda slehernega razumsko zasnovanega, da bi se podal po poteh obče neumnosti. Kakorkoli že, takole sem mu pripisal…

 

 

Včasih se podamo (raz)reševati tako, da dospemo samo do »(raz)reševanja«, do tega, da ničesar zares ne rešimo, pač pa, nasprotno, samo poslabšamo. Res je, da takšna poslabšanja potekajo postopoma, pa se jih večinoma sploh ne zavedamo, a kljub temu delujejo izključno tako.

 

To, da okolje obravnavaš kot posnemanja nevredno, da njegova pojmovanja, metode in ravnanja ne sprejemaš kot sebi ustrezna, že to priča o tem, da si v konfliktu s tem okoljem. Prav radi tega konflikta se ne čutiš kot sestavni del okolja (razen v toliko, kolikor z njim, fizično, deliš prostor in čas), in zaradi istega tudi okolje tebe nikoli ne bo zmoglo v celoti sprejeti. In to je dejstvo, o katerem dobro veš, ne nazadnje vse svoje življenje živiš kot nekaj ne-okoljskega, ne-običajnega, ne-»normalnega«… Čemu bi si ob tem zatiskal oči?!

 

In to, da se samemu sebi lažeš, s tem, ko si, tozadevno, sprejemljivejše neke razlage ustvarjaš, to govori o tem, da si v konfliktu s samim seboj. V bistvu skušaš sebe pravega utišati, ne upoštevati, povoziti, kar zagotovo ni način dospevanja do vsaj relativnega zadovoljstva.

Ne vem, a sam sem prepričan, da potvarjanja, laži nikoli do razrešitve ne vodijo, da to samo resnica zmore, in sem prepričan, da je bolje samemu sebi pustiti živeti v svoji pravi podobi… pa čeprav boš, zaradi tega, nekoliko večkrat klel in preklel. Ni se bati, okolju s tem ne boš krivice povzročal, je preklinjanje še najmanj, kar si zasluži.

 

To sem samo tako zapisal, da ustrezno pojasnilo k tvoji izpovedi pridodam, čeprav se zavedam, da zmore biti tudi zatiskanje oči, pred dejstvi, marsikdaj tolažeče, obenem pa dokaj zahrbtno, kajti – ko oči odpreš, so dejstva še vedno tu, in po nekih »sanjarjenjih« se zmorejo celo še bolj kruta izkazovati. Obenem pa...

 

Glede na konstanten boj, konflikt, nestrinjanja, kakor ti je ljubše, ki potekajo med teboj in okoljem… s tem ko »svetliš« okolje nase senco mečeš, ko okolje povzdiguješ, sebe ponižuješ, in resnici krivico delaš! Če bi se kdo moral po kom zgledovati, potem bi se, zagotovo, okolje moralo po tebi (ko bi bilo tega zmožno, seveda, a ni!), ne obratno.

 

Pozdrav!

Dolžnost do resnice…

Dolžnost do resnice je ena temeljnih dolžnosti, katerim se čutim zavezanega.

 

Nikomur se ne potrebujem dokazovati, malo jih je, ki bi se meni zmogli.

 

Za ugotovitev nerazumskosti ne potrebujem laboratorija in iskanja genskih povezav, zadošča mi sogovornik.

 

Nimam se za nekaj-posebnega, čeprav ne sodim v nič-posebnega občost.

 

Kakor se z dvomom lotiš obstoječih »resnic«, tako se moraš lotiti tudi lastnega spoznanja, v nasprotnem mu ne moreš verodostojnosti potrditi.

 

Znanje, ki ne vodi do spoznanj, je zgolj »znanje«. Prevladujoča kategorija.

 

Resnica ni vedno všečna, a z všečnimi lažmi ni moč težav razreševati.

Šola, ali predvsem »šola«?!

Nekritično povzemanje »znanj« in njihovo prenašanje je temeljna značilnost šolstva, značilnost, ki priča vsaj o sledečem…

 

Prvič, da šola ni nikakršno izobraževanje, pač pa samo bla-bla obrt, katero izvajajo običajni obrtniki, in se je podobni tudi učijo.

 

Drugič, da je izjemno malo pedagogov, tistih, ki zmorejo dvomiti, zavzemati kritičen odnos do učne snovi in le-to zmorejo tudi razlagati.

 

Tretjič – da je šolstvo v rokah nagonske pameti, katere največja zmožnost je iz-roda-v-rod-ponavljati. Odsotnost dvoma namreč priča o odsotnosti razuma!

 

Šola je v vsakem času prepričana v to, da je s svojimi »znanji« prijela-boga-za-brado, in ji niti do pomisleka o tem ne pomaga preprosto dejstvo, ki govori o tem, da je že nešteto šolskih »znanj« popadalo kot domine, ker so se kot neresnice izkazala. Še več, namesto, da bi bila šola spodbuda napredka, celo njegova osnova, se rada izkaže kot prepreka, o čemer govorijo mnogi primeri nekih »posebnih«, »od ostalih drugačnih«, pač, nekih razumsko osnovanih učečih se, ki zmorejo, zlahka, v okviru izobraževanja, doživljati težave, kajti – »učitelj je pameten«, »učitelj ve«, »učitelj resnico uči«… a kaj, ko ta »resnica« razumu ni logično dopustna, in kaj, ko pa tam, kjer logičnosti ni, tudi resnica ne more obstajati…

 

P.S.

V šolskem sistemu nisem prav nič manjših bebcev spoznaval, kot na kateremkoli drugem področju.

Sredi srede 2310

Ljubši so mi natur bedaki, kot »izobraženi«.

 

Šola je pretežno papagajščina, v kateri papagaj učitelj papagajčkom prenaša papagajske modrosti.

 

Med uradno prepoznanimi živalmi šola koristi, vodi v samostojnost, med uradno neprepoznanimi pa v razkroj.

 

Žalostno, a paloma-program je krepko vrednejši od spričeval.

 

Kdaj se bomo naučili učiti?! Nikoli, kajti za učenje je najprej potrebna zmožnost razumevanja.

»Boljši jutri« splaval neznano kam…

Danes sem še prej, kot včeraj, segel po analgetiku, me je že med pripravo kosila začelo mraziti. V običajnih okoliščinah bi vročini pustil, da svoje opravi, tako pa – Malo je doma, nenehno se ji neke želje porajajo, premajhna je, da bi se zavedala, in upoštevala, pa moram biti operativen…

 

Včeraj sem zapisal, da upam v to, da »bo jutri za polovico boljše«. Jalovo, povsem neutemeljeno upanje, celo cigarete mi ne dišijo, kar se mi redko zgodi. Morda je tako tudi prav, morda bo telo uspelo dodobra opraviti z nekimi virusi, pa da se znova postavim na noge. Ne nazadnje, v takšnem stanju dvomim, da bi »šli skozi« neki pregledi, in tudi sama operacija…

 

Upanje, včerajšnje, se je, potemtakem, izjalovilo, a ni vrag, da ga ne bi smel na neke druge dneve prenašati, slej ko prej se bo uresničilo, tako ali drugače. Za razliko od nepreglednih oceanov upanj, na katerih občost temelji, ne vedoč, da so iz-trte-izvita.

Oh, ja…

Demokracija temelji na odgovornosti, »demokracija« dlje kot do zahtevanih pravic ne sega.

 

Zavzemajo se za enakopravno delitev, neenakopravno prispevanje jih ne moti.

 

Samo bebavost, NE-umnost, zmore govoriti o »umetni inteligenci«. Inteligenca namreč NI sprogramirana, tako kot pamet, pač pa presega meje spoznanega in obče veljavnega, dočim razne naprave funkcionirajo na povsem enak način, kot pamet ( = NE-inteligenca): v okvirih »naučenega« zmorejo opravljati določene dejavnosti, pa četudi tega »naučenega« niti razumejo ne.

 

Sto babic, kilavo dete, sto »demokratov« - trla baba lan, da joj prođe dan…

 

Tudi meni ni všečna resnica o človejakih, a bi mi bilo še manj všeč, ko bi se lagal.

Da-mi-je…

Voda, materija, poraja in ohranja živetje, potemtakem služi nečemu izven sebe, in zaradi tega nečesa tudi obstaja, kot del zaokrožene celote!

 

Stol, predmet, tudi služi nečemu izven sebe, ne obstaja zato, da obstaja, pač pa zato, da je moč na njem sedeti, v tem je smisel njegovega »živetja«.

 

Srna, uradno prepoznana žival, obrezuje drevje in grmičevje, seje semena, kosi travo, potemtakem tudi obstaja zato, da celoti s seboj pridodaja!

 

Človek služi temu, da ugotavlja/odkriva, da tvori/spreminja okoliščine, potemtakem Svet kot tak, potemtakem je tudi on namenjen neki celoti.

 

Človejak… obstaja za da-mi-je-čim-lepše/boljše. Zmožen le preprostih, bodisi ročnih, bodisi rutinskih (obrtnih) opravil, in popolnoma »pameten« ( = NE-umen!) v samo-prepričanju o tem, da je obstajanje namenjeno samemu sebi!

Tata sem, tata tja…

Tata sem, tata tja,

razporejanje velja,

in – kako bi šlo drugače,

tata po napotkih skače…

 

Želje pestre poskrbijo,

da dinamičnost držijo,

včasih jim je dobro znati

živce parati, cefrati…

 

Svoja volja, svoje dete,

ki v svoje zre obete,

včasih niso varni, zdravi,

in jih tatin ne odpravi…

 

A zvečine, kot se šika,

njena zadnja je, in pika,

da je dete nasmejano

in, s tem, sonce tati dano…

 

Tata sem, tata tja,

dokler moč me ne izda…

a se znava domeniti

in naprej v veselje iti.

»Blagor« Svetu, zaradi pametnih!

EDINA »vrsta«, znotraj vsega obstoječega, v okviru katere obstajajo EKSTREMNE, med seboj izključujoče se RAZLIKE, tiste vsebinske narave, v podobah značilnosti, je – »vrsta« dvonogih-v-oblačila-odevajočih se! Ne morem uporabiti besed človeštvo, ko pa večina vanj ne sodi, in »človeštvo«, ker manjšina ni njegov del…

In je to problematično, celo nesprejemljivo, upoštevaje dejstvo, ki govori o tem, da prav NA OSNOVI ENAKIH ZNAČILNOSTI ( = vsebin) poteka razvrščanje vsega obstoječega znotraj nekih, in vseh, vrst!

 

Tudi med krokodili, na primer, so razlike, a zgolj tiste NEPOMEMBNE, vsaj kar zadeva opredeljevanje vrst, razlike v velikosti, teži, barvi, spretnosti… a VSAK krokodil je, VSEBINSKO gledano, ENAK kateremukoli in VSAKEMU krokodilu! Ko ne bi bil, bi bil v neko drugo vrsto razporejen.

 

Obči »vedo«, da ni-vse-zlato-kar-se-sveti, vendar o koraku dlje NIČESAR NE vedo, o koraku, katerega je moč opredeliti kot ZUNANJOST, izgled, NI pomemben dejavnik pri razvrščanju!

Njih »znanja«, in tudi »znanja« njih »strokovnjakov«, so podobna »znanjem« neke enciklopedije, ki hrani število podatkov, s katerimi pa ni zmožna ničesar uporabnega početi! Kako tudi bi, ko pa tam, kjer NI celovitega oz. kompleksnega mišljenja ( = razuma) tudi NI možno posamičnosti razumevati, in obravnavati, znotraj določenih celot, katerim pripada, in se z njimi v nekih interaktivnih odnosih izkazuje!

Kaj pomaga, tem, silnim »strokovnjakom«, to, da so se »naučili vedeti« o tem, da je prišlo do KRIŽANJA med človekom, razumskim bitjem, in nagonskim bitjem, živaljo… kaj pomaga tem silnim »strokovnjakom« to, da je to križanje že dokazano, nesporno dokazano… kaj jim pomaga to, da »vedo« o neki muli, in mezgu, pa o tem, da, kot križanca, NE pripadata vrsti konj… ko pa ta »strokovna« pamet NI zmožna posamična svoja »vedenja« prenašati na neka druga področja, pa da bi ugotovila to, da – pri vsakem križanju potomstvo sodi med križance (in v NOBENO vrsto!), potemtakem tudi pri potomstvu KRIŽANJA med RAZUMSKIM (človekom) in NAGONSKIM (živaljo) bitjem NI moč govoriti o ljudeh. Ma, niti o sodobnem človeku, pa čeprav ga tisočkrat v navednicah zapišem, kajti ta »sodobni človek« je »sodoben« zgolj toliko, kolikor v nekem aktualnem času obstaja, dočim v sebi, še vedno, premore vse tiste značilnosti, katere ga »krasijo« od pamtiveka! In drugače tudi ne gre, kajti – Narava spreminja, in zmore te spremembe izkazovati v podobah nekih zunanjih zadev, prilagoditev, dočim same zasnovanosti NIKOLI ne zmore preseči! In s to trditvijo samodejno ODPADEJO tudi razne »strokovne« razlage o tem, da je človek nastal iz živali! Človejak je, tudi iz živali, človek pa nikakor!

 

Ja, »strokovna znanja« silnih nekih »strokovnjakov«, ki so se tudi v »znanosti«, neki svoji, namnožili. So »lepo« izkazovana, ta »znanja«, ne nazadnje o njih priča tudi svetovni »napredek«, ki se odvija v zadnjih desetletjih, ko so padli vsi zidovi, in »demokracija«, pravzaprav anarhija, vsakemu bedaku dopušča biti-pameten! Absurd, ta fraza, biti-pameten, kajti – pametni so, v to ne kaže dvomiti, do razuma pa jim manjka v nedosegljivosti!

Pleševa kolo…

Prejšnjič, ko je prišla prehlajena, je trajalo pet dni, preden mi je predala štafetno palico. Ni do konca okrevala, preden je šla, spet, v vrtec, pa…

 

Kaže, da je tam nekaj novega pobrala, in je tokrat predaja palice trajala le tri dni. Tudi jaz se nisem še prehlada znebil, prejšnjega, pa je dovzetnost za novotarije toliko večja. Kakorkoli že…

 

Njej gre na bolje, vidno, tako po vprašanju vročine, kot apetita, in razpoloženja, jaz pa sem se že sredi dneva počutil povsem izžetega, medtem ko sem se moral zvečer, ob triindvajsetih stopinjah, v sobi, otopliti, ker me je začelo tresti. Kako me je treslo šele, ko sem, po Malini večerji, posodo odnesel v kuhinjo…

 

Tako, da sem komajda dočakal to, da sem se vrnil v sobo, in precej dve tableti močnega analgetika popil. Nerodna zadeva, če se bo tako nadaljevalo, tako zaradi Male, ki bo do vse hujših posledic dospevala, upam, da ne trajnih, kot tudi… približuje se čas, ko bom imel kar nekaj »uvodnih« pregledov, pred operacijo, pa resnično ne vem, kako bo načrtovano uspe(va)lo, v kolikor bom s prehladi naokoli hodil...

 

In pleševa kolo. Jaz se trudim njo negovati, in ji streči, z vseh strani, ona pa tudi svoje pozornosti drugam ne odvrača, pa… tata, igrajva se to, igrajva se ono, potiskaj me na koleščku, zidajva stolp…

Upam, da tableti primeta, in da bo jutri vsaj za polovico boljše.

Sem, ker…

Sem, ker so me porodili, in ker sem se odločil stati, pa – ko enkrat ležem, me več ne bo.

 

Sem tistim, katerim želim biti, in takšne zmorem prešteti. Ostalim niti sence svoje ne ponujam, pravzaprav bi jo tudi odtegnil, v kolikor bi si jo hoteli prilastiti.

 

Že nič kolikokrat sem preklel samega sebe, pa takisto, z vso pravico, tudi do Sveta izkazujem. Lahko da jaz nisem vreden njega, in me to ne moti, a zanesljivo on ni vreden mene. In sem se naveličal skozi prste gledati, medtem ko mi do sprenevedanja nikoli ni bilo. Bob je bob, svinja je svinja, svinjak pa svinjak, četudi v celofan ovit.

 

Od domačih živali bi imel malodane vse, ko bi pogoje ustrezne živel, z izjemo svinj. Z njimi imam preveč boleče izkušnje, da bi mi bile celo v podobah odojkov ljube. Pa tudi odvratno mi je po-svinjsko, nekako ne znam biti kompatibilen, z njimi, in raje drugje iščem.

 

V bistvu tudi iščem ne več, mi je najdenega več kot dovolj. Za izhod iz svinjaka pa tudi vem, ga ne potrebujem iskati, bo že on mene našel.

 

Sem, ker so me porodili, in se trudim, da še nekaj mrvic iz sebe dam, da ne bo premalo tistega v smeti vrženega.

Odpomočnica

Pomaga, da odmaga,

da težje je početi,

je marsikdaj kot zgaga,

ki živce zna napeti…

 

Povsod, kjer treba ni je,

tam sili zraven biti,

v uspešnosti zasije,

poraz zna pozabiti…

 

So zmožnosti še male,

a znanje se nabira,

ni volje izostale,

kjer do želja izvira…

 

Že res, zna biti muka,

z nahrbtnikom čez pleča,

vendar samo prek uka

se znanja bera veča…

 

Pa ji pustim želeti,

in v odpomoč mi iti,

čeprav v potiho kleti

mi zna tako zaviti…

Lepo poganjajo…

Nisem gobar, nikoli bil, pa tudi poznavalec gob nisem. Lisičko in jurčka bi, domnevam, še prepoznal, a ne bi z gotovostjo trdil, pri obeh mušnicah bi bilo lažje, vsaj takrat, ko bi se v svoji barvitosti kazali…

 

Tudi nisem ne vem kakšen ljubitelj hrane nasploh, še posebej gobje ne, in regratove, pa me ne nosijo obči valovi, nekam po gozdovih in travnikih, da bi »si privoščil« nekaj bojda »sila okusnega«… khm, kos kruha, malo margarine, posoljene, pa mi je povsem v redu…

 

V teh dneh so tukajšnji gozdovi okinčani z nekimi avtomobili, ki čakajo svoje lastnike, nabiralce gob, da svoje strasti izživijo. Resda ne vem, kakšno je, v tem vremenu, z gobami, a z dveh koncev sem slišal, da jih ni, da niti ene ni bilo najti. Kakorkoli že…

 

Pri nama, ob nekem štoru, poganja cela kolonija, neznanih mi spužvastih osebkov. Meso ne pomodri, ko kos odlomiš, potemtakem naj ne bi šlo za strupenjače, a jih, kljub temu, pustiva pri miru. Naj rastejo, in v rasti svoji tudi zaključijo, svoje gobje speve. Če za drugega ne, pogled zmorejo popestriti, obenem pa niso, nikakor, moteče.

Mocana…

Vidis kol'ko sem mocana,

vsak dan nekajkrat se čuje,

mravljica, v rast ravnana,

mišice mi razkazuje…

 

Trav'ca, ki v nebo se štuli,

ob limonovcu poganja,

tata prosi, dete puli,

za mocane stvar vsakdanja…

 

Zmrzovalnik zna odpreti,

pa čeprav na prste vzpne se,

sladoled na plano vzeti,

da na mizo ga prinese…

 

… ko s kladivom žičnik bije,

ko perilo mi dodaja,

ko iz vrča vodo pije

in počepe ko izvaja…

 

… se mocanost sveti.

Ko pospravit je igrače,

skaže se povsem drugače,

znajo mišice spuhteti…

Sodobni človečnjak

Ko hotel bi v svinjerejo,

bolje ne bi znal izbrati,

kot tako, ko šel podati

sem med kvazi se ljudi,

kamorkoli že dospejo,

pohitijo vse svinjati,

vse z ničevostjo končati,

da morala ubeži…

tja, v osamljene daljave,

kjer sebične, trdoglave

in predvsem smrdljive riti

nimajo se s čem hvaliti…

Vse požrejo, zasvinjajo,

ni drugače jim, ne znajo,

svet zgolj kaos v svinjaku,

v slavo večno človečnjaku!

 

P.S.

Sodobni človek, kruta laž,

z živaljo zgolj križ-kraž!

Skozi nedeljo…

Če želiš pomagati Svetu, da lepši, boljši postane, potem ne pomagaj vsevprek, ker si vsevprek povsem drugega zasluži, in ne pomoči!

 

Govedo je za v hlev, svinje za v svinjak, kokoši za v kurnik, in samo tam, ob privezih, oborah, pregradah, mrežah… naj jim bo »demokratično« dano.

 

Polni jim želodce, in zabavo jim preskrbi, pa bodo tvoji. Do glav jim tako in tako ne sežeš drugače, kot z neumnostjo.

 

Čemu bi katerakoli beseda v svojem pomenu obstala, ko so celo besede tovariš, gospod, dobrota, poštenost, ljubezen… da, celo beseda človek, povsem izgubile, vse do smradu, o katerem danes pričajo?!

 

Ni dovolj, da se opica nauči govoriti in voziti avto, pa da se razglasi za človeka!

Zvezdoškrat

Kocka s kocko v višave,

skorajda že do neba,

s stolpov plešejo zastave,

vetrič jim napev igra…

 

Prav mogočna je trdnjava,

dvižni most v svet drži,

v jarku dinozaver plava,

da vsiljivce prepodi…

 

Za zidovi škrat domuje,

zvezdoškrat takorekoč,

bisere v večer nasuje,

da nebo žari v noč…

 

Vse od jutra, pa do mraka,

vztrajno jim sijaj gladi,

briše z njih solzé oblaka,

in megličaste sledi…

 

Ko pa zadnja zvezda leže,

v temò, da pozlati,

škrat se umiri, izpreže,

v postelj smukne in zaspi…

Pozor, pozor…

…obleka NE naredi človeka, pa je tudi najbolj urejena svinja še vedno – svinja.

Lepa gesta…

Oliver se je oglasil, s sinom vred, le za tri ure, ob petih bosta namreč začela navijati za hči/sestro, ki je odbojkarica…

 

Nedolgo nazaj se je potepal naokoli. V Bolgariji je bilo neko tekmovanje mladinskih odbojkarskih reprezentanc, pa sta tudi tam spodbujala Lauro. Nazaj grede se je ustavil v Beogradu, za nekaj dni, pa… kakorkoli že…

 

Danes mi je prinesel neko darilce, nima neke posebne materialne vrednosti, »zgolj« simbolično je, a, kljub temu – nekaj pločevink srbskega piva, Jelen, tri stekleničke srbskega žganja, kutinovo, marelično, hruškovo (vse tri znamke poznam, odličnega okusa žganje) in razlago, malček kičasto izpeljano, a vseeno, »mojega« imena…

 

To, da beseda Uroš izvira iz madžarskega »ur«, gospod, to že dolgo vem, tega pa, da sosed tudi na svojih potepanjih (po)misli name… o tem sem se pa danes prepričal. In, priznam, pozornost me je ganila, precej, in do orošenih oči.

Žalostna resnica…

Več dreka kot odplakneš iz življenja, bolj ugotavljaš, da si obkrožen z njim.

V nekaj besedah…

Kmetavzarji so postali »gospodje«, gospodje so v ilegali, drek pa še naprej preplavlja.

 

Tudi neumnost je »normala«, kjer normalni molčijo.

 

Ne zmorejo do vrednosti, zato jih izničijo, da izničeno sebi približajo.

 

Ne pomaga zračiti močvirja, treba ga je blata odrešiti.

 

Dober glas v deveto vas, dobra laž prek celega sveta.

Nos

Nos je zato, da nosi (očala),

da trosi (prehlad),

da vodi (v dišala),

da blodi (v prepad)…

 

Včasih za čelom, katero podpira,

doma uporabne so neke stvari,

zvečine brezglavo povsem eksistira,

zato da povprečnost v povprečju zdrži…

 

Naj bo, kakor je, če drugače ne more,

a nosu prav vselej je treba sledit,

ker vzvratno prehitro umanjka opore,

pa nos šine v zrak, in na tla pade rit.

Proti silam »narave« ne gre…

Vreme spremenljivo, od sijočega neba, do solzic nekega trmarjenja. Prehlad in počutje opravičujeta takšno izkazovanje, a sam sem pri tem nemočen – kar jo čuvam, v dneh, ko je doma, vse izpuhti, v dneh, ko spet, in brez premora, potrebnega za dokončno okrevanje, hodi v vrtec. Bog-pomagaj…

 

Včeraj sva kurila do pete, ko sva, radi šestindvajsetih, prenehala. In je prek noči radiator na enaindvajset ohranil. Danes sva zakurila, da bi kurila, a po enajsti ne nalagava več. Zidovi so že toplejši, kot so bili, pa sva že krog poldneva do šestindvajsetih dospela. Sicer vlaživa zrak, a tudi pretoplo ni dobro, zlasti za prehladna stanja ne…

 

Spet se, njenemu razpoloženju primerno, ubadava z vprašanjem prehranjevanja. Spet so dnevi, ko vem, da bo vse, karkoli že bom skuhal, problematično. Pa čeprav so ji jedi sicer všeč, a v takšnih dnevih ne gredo v promet. Bi se pa basala s čokolado, in ji je nekaj tudi pustim, da vsaj malo zaužije, da do vsaj neke energije dospe, glede tistega »še« pa sva na pogajanjih, ki ravno ne izkazujejo obojestranskega razumevanja konkretnega položaja….

 

Upam, da se ji zdravje v dveh, treh dneh popravi, vsaj toliko, da bo znova ješča postala in da se ne bo treba okrog vsake malenkosti »preklati«, tako da… ja, kletvice nekoliko pogosteje letijo, iz mojih ust, pa nikakor ne na Sonkov račun.

Daj, tata, kot raketa…

Hitro, tata, še hitreje,

daj, pospeši, kot raketa,

ki, takrat, ko se zagreje,

kakor blisk v vesolje leta…

 

Tovornjak je počasnelo,

midva pa domov želiva,

tata, daj, poženi smelo,

da čim prej ga prehitiva…

 

Le kaj čakaš v koloni,

vidiš, da se komaj vleče,

pojdiva kot avioni,

v nebo in pa leteče…

 

Kopilotka me spodbuja,

vselej budna, vselej glasna,

žene proti domu nuja,

cesta pa je prepočasna…

 

Pa – kadar moč je, pohitiva,

ko je vrsta, v vrsti greva,

in predvsem za to skrbiva

cela da domov dospeva…

Pregnala sva oblake…

Kot da bi komaj dočakala, da se mi bo lahko potožila…

 

Ko je zaznala, da sem prišel po njo, in ko je, hip za tem, dospela v moj objem, se je začela jokati. In sem izvedel, da je, pred kosilom, padla prek nekega kamenja in se udarila. Očitno nikogar ni bilo, ki bi ji, ob padcu, nekaj časa namenil, da jo potolaži, pa je imela žalost čas, da se je nabirala, ob tem pa – držala je neko igračko, ki pa je last fantiča, ki je tudi takrat odhajal domov, in je bilo nekaj malega prigovarjanja potrebnega, da mu jo je vrnila. Kakorkoli že…

 

Že na poti iz vrtca se je oblačnost, počasi, a vztrajno, šibila, dokler sva prišla do Astrid, je bilo že malodane vse v redu, v avtu pa – ni bilo konca ne čebljavosti, ne krohotanju, vmes pa sem nenehno prejemal napotke o tem, kako naj vozim, oziroma, če drugače povem, mudilo se ji je, pa ji je bilo samo na avtocesti dovolj hitro, medtem ko me je v nekih kolonah, ki so na regionalnih cestah nastajale, nenehno vzpodbujala k temu, da greva-kot-raketa…

 

Si upam trditi, da je zadovoljna. Kako tudi ne bi bila, celo kosila je pod režimom sobne strežbe… dobila je neko mizico, prvošolsko, in ustrezen stolček poleg, in sva oboje namestila tik mize z računalnikom, in se je odločila, da bo danes ob tej mizi jedla. Pa mi drugega ni ostalo, kot to, da ji ustrežem. In, kakopak – tudi cucka, mački, celo snežak in smrečica so se razveselili njenega prihoda.

Na otoku Tatin Sonko…

Na otoku Tatin Sonko

dan v veselju se vrti,

vešče prav za to skrbi

nek razbojnik barabonko…

 

Sicer nizke je postave,

a ga je veliko vkup,

ni domislicam v obup

vsled navihane pojave…

 

Vsak trenutek v misli kane

neka nadobudna stvar,

dolgočasno ni nikdar,

čas za hipec ne zastane…

 

Še v noč, ko v spanje leže,

umiriti se ne zna,

pač pa kavč povprek česa,

ko izletno ne izpreže…

 

Zjutraj pa… naj bo temačno,

ko v očeh ji radost sije,

da me do kosti oblije,

sonce gre, čeprav v oblačno…

 

Tatin Sonko, otok petja.

Boljše ni neba jasnitve,

razsvetlitve in toplitve,

in njen smeh – neskončnost cvetja!

Dan bo lep…

Cel teden sem, z radiatorjem, in s panelom v kuhinji, držal temperaturo na dvajset, zjutraj sem pa zakuril, da se začnejo zidovi ogrevati, in da bo toplo, ko Malo pride. Zagotovo ji bo prijetneje, če ne bo morala biti oblečena kot nek medo…

 

Pijem kavo ter, tu in tam, pogledam skozi okno. Sivina je legla, gosta sivina, vse do tal, pa le do obronkov svojega gozda vidim, medtem ko se je sosednji breg, z vsem ostalim, izgubil neznano kam. Načeloma nič kaj vzpodbudne podobe, a za dan vem, da bo lep, obsijan, topel, bo tatin Sonko za to poskrbel! Ne vem kako ona, zdaj, v vrtcu, vem, da jaz pogosto na uro gledam…

 

Založena sva dobro, in upam, da bo, za razliko od prehladnih dni, volkec v njenem želodcu poskrbel za ješčost. Lepo je, kadar dete poka od zdravja, in ima apetit. Tako in tako gledam na to, da pripravljam samo jedi, ki so ji všeč, čeprav… vsake toliko poskusim s stvarjo, ki ni običajen del najinega jedilnika, in to skušam na različne načine početi, da bi ji popestril prehranjevanje, a je vztrajna, in se ne da kar tako. Na koncu koncev ima še dovolj časa, pomnim, tudi sam nisem maral določenih jedi, katere zmorem zdaj, brez sleherne težave, jesti.

 

Tudi račun imam založen, se je nekaj negativnega stanja nabralo, a drugače ni šlo, sem moral za registracijo Astrid poskrbeti. En izmed nevsakdanjih stroškov, ki učinkujejo ob vsakdanji pokojnini. Na srečo se samo trikrat letno pojavi takšna nevsakdanjost, oktobra z avtomobilom, avgusta z zavarovanjem nepremičnin, in spomladi, z nabavo drv. Vsaj teh mi letos ni bilo potrebno kupovati, tako da – dokler ne zatajijo neki štedilnik, hladilnik, zamrzovalna skrinja, peč, pralni stroj, grelec za vodo… nimam večjih osnov za pritoževanje. Že res, da ne smem želeti, kaj šele omisliti si, marsičesa, kar je drugim dostopnega, a je res tudi to, da mi skromnost ni tuja, da zmorem svoje želje in potrebe obvladovati, obenem pa tudi z neko zavistjo nimam nikakršnih težav. Nemarnica me v enem samem trenutku mojega življenja ni obiskala, da bi me razjedala…

 

Ampak… vem, ko vplačujem džekpot, takrat vedno uslužbencu povem, da sem prišel plačat porez-na-budale, včasih pridodam, da mi, z izjemo nekih padavin, v življenju nikdar nič ni z neba padlo… skratka – ampak, če bi se nama, Mali in meni, uresničila najina sanjarjenja, bolj na hecu obstoječa, takrat bova, zagotovo, do otoka dospela, in do marsičesa drugega, tudi do »živalskega vrta«, v katerem bodo živali dolžne »plačevati« samo tako, da nama bodo v poglede dane, pa v božanje, razvajanje… in, ni vrag, našli se bodo, s katerimi bova podelila. Celo na neke tiste pomislim, ob tem vprašanju, katere sem enkrat samkrat srečal, ali pa tudi do tega ni prišlo, in jih poznam zgolj prek besed…

 

Da, otok. Svojega, skromnega, že imam, čeprav ga Malo še ne zna v takšni podobi dojemati. Košček brega, danes je celo z morjem sivine obdan, na katerem mi nobene države, zastave, prepričanja, navade, izkazovanja… do živega ne morejo priti.

Še ura in pol, pa krenem po svojo zvezdico, smejka smejkastega.

Besede, besede…

Znam z malo besed veliko povedati, in znajo me, ob mnogih mojih besedah, ničesar razumeti.

 

Z bebcem imaš samo dve možnosti: ali v razpravi obupaš, ali pa se v naprej predaš.

 

Ko bi zmožnosti rasle iz besed, ne bi bilo nerazrešenih težav.

 

Od besed bi smeli živeti samo terapevti, ne pa tudi terapije potrebni.

 

Veliko besed porabijo, da ničesar pametnega ne povedo.

Spoštovani jaz…

Maloprej sem prejel pisemce, s katerim me, iz bolnišnice, seznanjajo s terminom za ultrazvok…

 

Prvo, kar mi je padlo v oči, ko sem pisanje povlekel iz ovojnice, je bil tisti »spoštovani«. Beseda, kateri so popolnoma pomen razvrednotili, kakor tudi ostalim, tistim, ki naj bi vredne bile, ker o vrednostih govorijo, a kaj, ko se te vrednosti v njih šapah povsem izničijo…

 

Niti videl me nisi, da bi me vsaj na pogled »poznal«, pa me s »spoštovani« nagovarjaš! Bentiš, sploh veš, kaj to spoštovanje je?! Ga sploh znaš čutiti, izkazovati?! Poznaš osnove, na temelju katerih se poraja?! Dvomim, pravzaprav ne verjamem, kajti – ko bi o tem vsaj malo vedel, potem ne bi svojih pisanj začenjal s to besedo, in je ne bi vsevprek razmetaval!

 

Osebno svojo pisno komunikacijo začenjam s pozdravom, dober dan, denimo, in ne pomnim, kdaj sem jo poslednjič s »spoštovani«! Tisti, katere sem spoštoval, v njih neke vrhove videl, značajske, ne drugačne, tisti so večinoma pokojni, med ostalimi nekimi redkimi pa obstajajo prijateljske vezi, pa uporabljam, namesto pozdrava, besedo, denimo, »dragi«.

 

Vrzi bisere med svinje, boš videl, kako v blatu potonejo. »Izobrazi« ničevost, boš videl, kako bo potonilo vse, od besed, in njih pomena, naprej!

Nekoč je bilo…

Pusti pravljice, ne jim verjeti,

ker, veš, življenje se v pravljicah noče igrat,

hudičevi skažejo se vsi obeti

in slej ko prej stisne grdo te za vrat…

 

V princesah zveri so, robate, krempljate,

in princev… še enega nisem spoznal,

a duše kot neke praznine zaplate,

pa ko jih spoznaš, ti v hipu je žal…

 

Ni pravljic, ni, kruta je zgodba življenja,

še zlasti, če hočeš z lučjo nad temo,

vir zla je, izvir prav vsega trpljenja,

požrla, če zmogla, bi modro nebo…

 

Edino… ti piši, v dejanja se trosi,

naj v dobro popelje težavna te pot,

naj čim dlje od spak vseh dvonogih te nosi,

nesnage zgolj kup, in nje praznih usod…

 

Kdo ve, morda srečaš vsaj iskrico neko,

v dlani jo nosi, in čuvaj, in grej,

in hodi skoz trnje, čez slednjo prepreko,

obraz pa na svetlem vseskozi imej…

 

Pusti pravljice. Zgolj pot, tja do kraja,

ki vsem ugasi se, ki vsem se konča,

le – važno je to, da dokler ti potraja

nikoli ne bodi, za hip ne, tema.

Potočki

Povsod je sivina, kjer sega pogled,

neba ni, da bi zasijalo,

da s pticami bi se obdalo,

sivina, sivina samo, v nedogled…

 

So težki oblaki, razmočena tla,

ni zemlji veliko več piti,

potočki, kot drobcene niti,

neslišno brzeče prek lica sveta…

 

Zamika za hipec, da bi se podal,

v neko daljavo neznano,

da legel bi tam na poljano,

in v njenem objemu dehtečem ostal…

 

Med travami znal bi neslišno ležat,

da dušo do konca izpere,

še mrvico zadnjo pobere,

da neha, za vselej, prekleta, me žgat.

Kaj bi rad, papir?!

Pa – kaj bi rad, papir,

da za menoj oprezaš,

me s to belino drezaš

in zbujaš mi nemir?!

Sem ti premalo dal?!

Se v žile mi zadiraš,

globine mi razpiraš,

me nisi še spoznal?

Za hipec ne zadremaš!

Nikoli ne zamujaš,

ko črke mi prebujaš

in v misel me razvnemaš.

Do kdaj, povej, do kdaj

za vratom boš visel,

za talca me imel,

v solzo, in v smehljaj?

Mar ti brez mene ni,

da skozme svoje ženeš,

da mi s korakom kreneš

povsod, v vse smeri?!

Ker, veš, te bom izdal,

vse bližje je ta dan,

me čakal boš zaman

in brez glasu ostal.

Danes…

Danes je predvsem – dan manj do Malčice!

 

Dopoldne sem šel urejat neke zadeve, med ostalim tudi po napotnico za slikanje pljuč. S pridobljenim dokumentom sem se napotil v bolnišnico, misleč, da tudi za rentgen obstajajo vrste, in naročanje, a so me, ponovno, prijetno presenetili, češ – lahko vas kar sedaj slikajo, počakajte na vrsto…

 

Žal, a tega nisem izpeljal, izvidi ne smejo biti starejši od meseca, operacijo pa imam šele v zadnjih dneh novembra. A vsaj to sem izvedel, da lahko pridem povsem po svoji volji, počakam, kolikor bo za počakati, in – dospem tudi do teh izvidov. Ne vem, gre za prednosti mestec (pred, denimo, Ljubljano), ali pa imajo v tukajšnji bolnišnici drugače urejene zadeve, pa uspejo sproti opravljati (vsaj) določene stvari, kakorkoli že, konec tega, ali v začetku prihodnjega meseca bo ena obveznost manj, moja, v pred pripravljalnem obdobju za srečanje z – nožem, kirurškim, kakopak. Domnevam vsaj tako…

 

Verjamem, da zdravnikom marsikdaj ni ljubo opravljati dela, pa ne samo njim, kajti – na vsakem koraku so »strokovnjaki«, ki »vedo« kako-je-prav, in za vsakim vogalom nekdo čaka, da se bo, z odvetnikom, lotil zagotavljati si neko pravico, vsaj v podobi nekakšnega zadoščenja. Še malo, če bo šlo tako naprej, pa bodo pripomočki kar na voljo, v zdravstvenih ustanovah, bodo self-servis uvedli: izvoli, tu so navodila, na tem vozičku pa vse, kar potrebuješ, od skalpela pa do povojev…

 

Nekaj operacij že imam za seboj, in doslej mi je uspelo trikrat, v kolikor me spomin ne vara, preživeti polno anestezijo, in vsaj dvakrat lokalno, pri čemer je bila lokalnost ene dokaj obsežna, od pasu navzdol ničesar nisem čutil. In bi mi bilo, tako vsaj menim, krepko ljubše, ko bi smel s preprostim podpisom, svojim, v celoti prevzeti odgovornost, ne pa da… zdaj sem dva dneva skakal-naokoli, da sem pripravljalne zadeve urejal, in še pet takšnih skakalnih dni me čaka. Čemu, za vraga, ko pa – jamčim, da nikogar ne bi preganjal, v kolikor bi me pobralo na operacijski postelji! In ne dvomim, da bi določenim to celo v olajšanje dospelo. Potemtakem bi se, s tem, na nek način z družbeno-koristnim-delom izkazal.

 

Da, dan manj do Malčice! Giska tatina, komaj čakam, da jo vidim, in da me bo spet »šofirala« skozi dneve.

V dihu…

V dihu zastajam, v dihu letim,

v dihu za hipec vsaj še živim,

v dihu je zlomljeno moje srce,

in v prah mi izginjajo v dihu solze…

 

V dihu rojen sem, v dihu umrem,

v dihu zgolj hodim, nikamor ne grem,

v dihu so padle vse sanje, želje,

ni dihat, cveteti, kjer prazen hlad gre…

 

Ne štejem več dihov, ne zvezd, in ne ptic,

ne iščem skrivnosti samotnih stezic,

kar našel sem to vrag naj čim prej požre,

ni iskre iskati v okrilju teme…

 

Moj dih je prekletstvo, hudičev pečat,

ki z vsakim vdihom še bolj stisne vrat,

le kaj bi še dihal, le kaj bi mi vse,

ko z vsakim korakom se trnje razpre…

Delam zato, ker…

Ne živim zato, da bi jedel, pač pa jem zato, da živim…

 

Skozi tisočletja se posamezniki ubadajo z vprašanjem o smiselnosti življenja, o tem, kaj življenje sploh je, čemu je namenjeno. In skozi taisti čas absolutna večina »pozna« odgovor na vsa ta vprašanja, in ji do tega »poznavanja« sploh ni težko priti, kajti vsako ne-razumsko bitje teži predvsem, če ne izključno, k tistemu da-mi-je-čim-lepše. Potemtakem jim je »smisel« njih živetij v živim-zato-da-bi-jedel…

 

Kakopak, ta da-bi-jedel ne kaže razumevati samo neposredno, pač pa je hranjenje prispodoba za sleherno doseganje nekega ugodja, pa naj bo le-to v podobi želodčne sitosti, ali pa v podobi neke mašitve kompleksov oziroma doseganja zadovoljstva nad samim seboj.

In ima, ta absolutna večina, po svoje tudi prav, kako da ne, ko pa je tudi govedu, ali katerikoli drugi živali, živetje izpo(po)lnjeno ob polnem vampu, le… Narava je to govedo ustvarila zato, da OB doseganju lastnega ugodja prispeva NJEJ, Naravi, da tako ali drugače skrbi za njen čim bolj nemoten obstoj, dočim pri absolutni večini ne vidim ničesar takšnega, s čemer bi, kakorkoli, prispevala h kakovosti celote, vsega obstoječega. Celo nasprotno – ko bi bilo moč požreti tudi nebo, že zdavnaj več ne bi bilo ene same zvezde…

 

Njim je delo nujno zlo, je, pač, nek način, s katerim zmorejo dospeti do realizacije nekih svojih ciljev, od samega preživetja naprej. Človeku je delo potreba, mu je »zabava«, mu je – smisel njegovega obstajanja!

 

Da, obstaja razvojna lestvica, potemtakem obstajajo tudi različne podobe razvitosti, v okviru te lestvice, razvitosti, katerih ni moč presojati v podobah nekih telesnih značilnosti (ne nazadnje, neka bakterija je, v določenem pogledu, krepko razvitejša od vseh ostalih podob živetja, kajti zmore, za razliko od ostalega, tudi milijone let preživeti v »večnem« ledu… in vsaka muha je krepko bolj »razvita« za potrebe letenja, od dvonogega, kajti muha zmore leteti samo s svojimi naravnimi danostmi, dočim mora dvonog uporabljati pripomočke), pač pa izključno po razvitosti možganov, pa, če povsem preprosto zapišem: obstaja živ svet, ki možganov sploh nima; obstaja živ svet, ki jih ima, in so nagonsko zasnovani (posledično tudi delujoči); obstaja živ svet, za katerega je značilen razum – človek, razumsko bitje, Homo Sapiens, rariteta na planetu. Edino bitje, med vsemi, ki je Naravi enakovredno (sama Narava namreč posluje strogo na temelju logike = razuma).

 

Morda je nerazumljiv zapis, s katerim sem postregel na samem začetku tega pisanja, pa ga bom skušal pojasniti v nadaljevanju. Čim bolj preprosto, seveda, da bo malodane vsakomur moč presojati o nekih razlikah. In, zavedam se – s pozicije ne-uma je sleherno izkazovanje, ki je drugačno od njegovega, neumnost, pa čeprav bi bilo moč sklepati, da neumnost ne bi bila neumnost, ko ne bi bila neumna…

 

Čemu dela občost, čemu dela nek povprečnež?

Razlogov je, zagotovo, več, a vsi k istemu cilju vodijo, k zagotavljanju LASTNEGA UGODJA. Z delom dospeva do socialne varnosti, do zavarovanja, do delovne dobe, potrebne za pokojnino ( = relativno brezskrbna starost), predvsem pa dela zato, da – dospe do denarja, s katerim poskrbi ne samo za svoje sprotne potrebe, pač pa, v največji možni meri, tudi za nek svoj še-več. Pomeni, da je občemu delo nujno zlo, in da ga ne bi prav nič motilo, ko bi bilo moč do ugodja dospevati brez dela, ali vsaj z njegovim manjšim obsegom. Njim je pomemben cilj, ne sama pot do njega, zanje ne velja tisto, da je vrednost nečesa premo sorazmerna z vloženim trudom, ne, oni vse vrednotijo skozi – ceno, strošek, DENAR…

 

Čemu dela človek?! Poglejmo nekaj primerov, tudi, vsaj domnevno, obče znanih. Ob čemer si dovolim, nesramnež, to, da tudi neka ugotavljanja dejstev ( = znanost) in tvorjenja nekih pomnikov oziroma »dodane vrednosti« ( = umetnost) obravnavam kot delo, še več, celo to si dovoljujem, da trdim, da so tovrstna dela krepko bolj zahtevna, naporna, stresna, kot so neka običajna, splošna, obča, obenem pa pri teh delih niti dospetje do načrtovanega cilja ni zagotovljeno.

 

Galileo. Čemu je posvetil svoje obstajanje raziskovanju? Ker je s tem lepo (za)služil?! NI, daleč od tega, celo trošiti je moral, da je uspel dospeti do pripomočkov, s katerimi je ugotavljal. Je dospel do sebi neke bolje varnosti, do nekega ugleda, nekega položaja v družbi?! Ja, je, do položaja s strani vseh butcev zasmehovanega »dvornega norca«, do položaja klevetanega, obsojanega in, malo je manjkalo, tudi do položaja kriminalca, obsojenega na smrt. Pomeni, da se s svojim delom ni samo izpostavljal, na vsakem koraku, ne, tudi neposredno je, z njim, lastno življenje ogrožal, a je kljub temu ostal zvest svojim načelom, predmetu svojega raziskovanja, svojim ugotovitvam…

 

Kar nekaj je bilo, morda še vedno so, nekje, raznih umetnikov, slikarjev, kiparjev, piscev… živečih v revščini, in to v pravi revščini. Niti za jesti ni bilo, kaj šele, da bi o neki lastni strehi-nad-glavo govorili, a niso svojega zaslužka, denimo od prodaje neke slike, namenjali v nekaj zagotovljenih obrokov, ali v to, da bi si neka fensi oblačila omišljali, si palače zidali, ne, pač pa so z zasluženim denarjem – kupovali platna, barve! Pomeni, da jim je bilo bolj pomembno to, da LAHKO DELAJO, kot tisti od-česa-boš-pa-živel! Ne nazadnje, tudi slovenski »ljudski junak«, Cankar, bi imel na to temo marsikaj izpričati, pa še kdo, v Cukrarni od živetja poslavljajoč se…

 

Tesla, Nikola, zagotovo (vsaj doslej) eden »največjih« vseh časov – ko bi bil iz občih, mejduš, da bi s svojimi odkritji mastno (za)služil, verjetno bogatejšega od njega sploh bilo ne bi! In je vprašanje, če se ne bi že kar po nekaj letih upokojil, tako pa… da, tudi on je znal dogovoriti zadeve, povezane z denarjem, znal ga je pridobiti (če ga zna vsako teslo, čemu ga Tesla ne bi znal?!), a je, natanko tako, kot ga je slikar porabil za platno in barvo, porabil za to, da je lahko naprej – delal! Njemu nek dosežen njegov cilj ni bil končno dospetje, na katerem bi se (samo)zadovoljeval, in ga tržil, daleč od tega, vse, kar je počel, so bile samo stopnice, ki so vodile samo k še več početja, k še več napora, k še več dela…

 

Da, to je samo nekaj primerov, znanih, bojda, čeprav sleherno razumsko bitje funkcionira na tem, istem načelu, in ima tudi danes nek samostojen (samosvoj) znanstvenik in/ali umetnik preživetvene probleme krepko bolj izpostavljene od nekega celo komunalnega delavca, kaj šele nekega uradnika ali »strokovnjaka«! In se, ob vsem tem, pojavi strašanski absurd, pravzaprav kar dva…

 

Prvi absurd je v tem, da lahko takšni, potemtakem ustvarjalni, tvorni posamezniki dobesedno crkavajo, ob silnem »razvitem«, »civiliziranem«, predvsem pa »zavedajočem se« občestvu, ki bo… če že da, raje dalo nogometu, kot znanosti, kaj šele umetnosti!

In drug absurd, še grozovitejši – prav zahvaljujoč takšnim posameznikom, prav zahvaljujoč ljudem se lahko občestvo zahvali za to, da ima iz stoletja v stoletje lepše, boljše, lažje pogoje obstajanja, da si, iz stoletja v stoletje, omišlja več igračk in igric, od avtomobilov pa do izletov v »mondena letovišča«, kajti, ko bi bilo samo od sebe odvisno, verjemi – niti do tega ne bi dospelo, da je moč z zlaganjem zidakov na zidake do bivališča priti!

 

»Samo« takšne »majhne« razlike so, med živaljo in razumskim bitjem, med človejakom in človekom. Prvi bi žrl, požiral, v nedogled, drug pa se v svojem tvorjenju ne zna zaustaviti.

Da, kakopak, se »opravičujem«, kajti vsi-smo-zaslužni-za-razvoj, čeprav, veš… piramido je moč tudi s pomočjo vola, slona, ali neke tehnologije izgraditi, vendar močno dvomim, da jo zmore vol tudi načrtovati. Mislim, obstajajo tudi šole za arhitekte, vsekakor, vendar…