Bila
je, in že dolgo, predolgo je ni, vsaj v fizični svoji podobi je prenehala
obstajati. Osebno jo, še vedno, nosim v sebi…
Zasedala
je številna »delovna mesta«, med njimi tudi tisto, o katerem pričajo spodnji
verzi. Zapisal sem jih pred tremi desetletji, in z drugimi nekimi vred tvorijo
eno izmed mojih knjig…
Ne
morem trditi, da so ti verzi namenjeni otrokom, prav tako jih ne morem kot za
odrasle opredeljevati. So, pač, za tiste, in tistim, ki zmorejo v njih sebi
najti, tudi mene. In me je, nocoj, do njih, nek ne-vem-čemu popeljal, kar tako,
v hipu, ki je ubežal, nemudoma, ob tem pa mi v rokah zapustil sledeče…
Roké
tresoče, toplodlanke,
dotikov
željnih dobre znanke,
v objem
speljane zatočišče,
ki kdaj
ga išče vsako pišče.
Prek
lic, na gosto posejane,
kot ceste
gube razvejane,
ki
vodijo vse od srca
tja do
oči, polnih neba.
Na
njem, na nebu pa se smeje,
tako toplo,
da kar pogreje,
prežene
strah, skrbi, solzé
vselej odprto
nje srce.
Vedno
na voljo, vedno tu je,
da podari
in da ljubkuje.
In s
pravljico vselej odet
v naročju
babice je svet…
Ni komentarjev:
Objavite komentar