Vse bo lepše…

Vse bo lepše, vse bo bolje,

kot doslej neštetokrat,

je dovolj jezične volje,

le meso noče postat…

Vse bo bolje, bolj pošteno,

s tistim večnim več-bi-še,

ob katerem v izgubljeno

še kar je prav rado gre…

Bolj pošteno, bolj uspešno,

sreče pa še prek glavé,

božica, kako prav grešno

vlačijo jo skoz zobé…

Bolj uspešno, srečno, zdravo…

kar povprek, iz dneva v dan.

Kmalu vsak s podobo pravo

vlekel bo na svojo stran!

Ni se bati, ni čudesa,

ki v ne-nič nič spremeni,

bog ne bo vzel v nebesa,

to kar se za pekel zdi!

Jezik »naš slovenski«…

»Kultura in prosveta, to naša bo osveta«. Slogan iz davnih, že dodobra očrnjenih časov, iz časov, ki se, upoštevaje ponavljajočo-se-zgodovino, kot povsem nesmiselni izkazujejo, slogan, katerega sploh biti ne bi smelo, ko bi tisti, ki so ga prvi izustili, vedeli, da prav vsega ni moč kultivirati in izobraziti…

 

»Naš jezik«. Poznajo ga, tako pravijo. Tudi radi ga imajo, tako pravijo. In ga spoštujejo, tako pravijo. In je tudi res tako, le da – njihova poznavanje, ljubezen in spoštovanje so takšna v stilu okači-mačku-o-rep, kakor bi na Jugu porekli…

Dnevno ga pačijo, s svojimi spakedrankami. Dnevno, da bi bili »in«, bebci papagajski, ali opičji, vseeno, ga krnijo, ko uporabljajo že davno prežvečene germanizme, in ko hitijo z raznimi anglizmi, pardon, z amerikanščino biti-frajerji. Dnevno izkazujejo, da je v osnovi stran vržen čas njihovega »izobraževanja«… razen, kakopak, domnevno, s področij kuhanja, kvačkanja in podobnih del, pri katerih so potrebne naučene roke, obenem pa zadošča skromnih zmožnosti betica…

 

Ne, ne bom o tem, kdaj se sme pred neko besedo znajti črka »s«, in kdaj »z«, za to obstaja sila preprosto pravilo, katerega se je bistveno lažje, vsaj tako bi bilo moč sklepati, naučiti, kot pravil spekulacij, s katerimi dnevno svojo preračunljivost izkazujejo…

Tudi ne bom o tem, kdaj je potrebno, in kdaj je dopustno, pred neko besedo vejico zapisovati, tudi za to obstajajo pravila, celo nekaj jih je, in ne zgolj tisti obče znan pred-ki-ko-ker-da-če-vejica-skače. Ne bom, zlasti radi tega, ker se predvsem po tem vprašanju nenehno bijem z njihovimi, nagonskimi »strokovnjaki«, pač pa bom…

 

V teh dneh na veliko izkazujejo besedno zvezo novo-leto, ob čemer, tudi pri tem, očitno, ne vedo, o čem govorijo, ali pa se, najmanj, z nepismenostjo izkazujejo, ti vrli »poznavalci« jezika, in uporabljajo, kakor jim prija, pardon, kakor jim »poznavanje« dopušča, zdaj veliko, drugič pa malo začetnico, čeprav… da, tudi za to obstaja pravilo, v kolikor ga niso, kakopak, »pametni« novodobni »jezikoslovci« spremenili…

 

Kadar imam v mislih, kadar govorim o samem prehodu iz enaintridesetega decembra v prvi januar, potemtakem takrat, kadar govorim o nekem kratkem času, v katerem se tekoče leto prevesi v novo, naslednje, takrat ta prehod, ta kratek čas – poimenujem. In, ker ga poimenujem, pridobi ime, imena pa se, bojda, zaenkrat vsaj, še vedno zapisujejo z veliko začetnico (do nadaljnjega, do takrat, dokler nagonski jezični »strokovnjaki« ne bodo, tako, kakor so to spočeli na področju praznikov, tudi tu »razvili« jezika), potemtakem – kadar govorim o času zamenjave koledarjev, takrat zapišem Novo (leto), uporabim veliko začetnico, dočim…

 

Kadar imam v mislih neko celo obdobje, trajajoče dvanajst mesecev, ali tristo petinšestdeset dni, takrat novo leto zapisujem z malo začetnico!

 

»Malenkost«, kakopak, za uničevalce jezika povsem nepomembna. Kakor jim je, tudi njihovim »strokovnjakom«, nepomembno še marsikaj drugega, če ne celo – vse! Pa…

Govorijo, na primer, o »zunanjem ministru« (ali notranjem, kulturnem, gospodarskem…), pa čeprav ta minister ni prav nič zunaj, je V, v vladi, seveda, in se zares imenuje minister za zunanje zadeve.

Govorijo o kulturnem dnevu. Ne vem, po čem bi bil nek dan kulturen, in drug(i) ne, a zagotovo ne radi njih, še zlasti takrat ne, kadar, v duhu svoje »kulturne tradicije«, s pitjem popraznujejo, pač pa gre bodisi za Dan kulture (revica, kolikor je sploh obstaja), ali pa, v najslabšem primeru, ko se s tistim čigav-dan povprašam, za Kulturin dan…

Govorijo o slovenskih- in otroških knjigah (oddelkih in vrag vedi čem še), čeprav – so te knjige v lasti »slovenstva«, ali otrok, jih je, morda, »slovenstvo« zapisalo, ali so nastale spod peres otrok, kajti – če ne, če temu ni tako, potem bi bilo, bržčas, potrebno govoriti o knjigah, natisnjenih v slovenskem jeziku, in o knjigah, namenjenih otrokom…

 

Jezik je, načeloma, sila preprosta zadeva. Pa ne preprosta v smislu mentalne preprostosti občestva, pač pa v tem, da je njegova sporočilna moč prav v logiki, tisti edini dejansko obstoječi (in občim nedostopni), in čim manj je te logike, oziroma logičnosti, bolj jezik postaja podoben tistemu neandertalskemu, ko niti dodatno kriljenje z rokami ni najbolje svoje sporočilnosti izkazovalo, obenem pa… kadar nekdo govori nekaj, kar ni res, takrat se bodisi laže, bodisi je tako tup, da samo to izkazuje, da pojma o pojmu nima. Kar pa, pri občih, zagotovo ne more biti, kajti oni itak vse-o-vsem-vedo!

 

In, za zaključek: propagiram (oglašujem, razglašujem, opozarjam na potrebo po pravilni uporabi jezika) jezikovne dosežke razuma, nastale v časih, ko javna šola še ni dobesedno vsakemu bebcu dodeljevala nekih licenc, certifikatov… in reklamiram (izvajam negativno kritiko, se pritožujem nad…) ne samo početje občestva, vsesplošno, in tudi jezično, pač pa tudi, če ne predvsem, izkazovanja tozadevnih jezikoslovcev, celo, bojda, slovenistov. In vem, da to, generalno gledano, počnem povsem zaman, kajti apelirati na betično praznino, od bebavosti pričakovati spreminjanje, je nesmotrna zadeva, a, kljub temu – vsaj sebe, svojo vest potešim, ker (tudi) pri teh vprašanjih ne ostajam nem…

 

Kultura in prosveta,

zgolj v prazno stvar početa,

ne da se iz votline,

v betici ne premine!

Bolj na kratko…

Ko bi iskreno želje zapisoval, jih ne bi prav nič lepo brali, v laganju pa jih ne bom. Na tiste, ki so v meni, brez katerih me niti v ostankih ne bi več bilo, v željah mislim, in jim v mislih želim, nenehno, in to bi morali vedeti. Zapovedanih priložnosti, priložnosti v katerih praznina hiti svojo »polnost« izkazovati, pa ne maram, še bolj kot običajni dnevi o lažeh govorijo. In sem tam. Tam, kjer se mi obči trenutki »slavljenja« izkazujejo kot trenutki, za katere si želim, če že morajo biti, da bi čim prej minili. Ima dovolj svojih podob, hinavščina, da se ji ne bi bilo treba še v »prazničnih« kazati.

V peči plapola…

Ogenj plapola, z radoživimi plameni, v peči, kakopak. V meni je ugasnil, kar nekaj časa je tega, in mi zapustil pogorišče, kup pepela, v katerem so tudi sanje izginile…

 

Kocka za vžig, in pest drobiža, pa že peč veselo zapoje. Kocko sem v sebi nosil, pravzaprav je bila bolj okroglemu podobna, in skozi drobiž sem zmogel videti tisto, čemur bi bilo moč vse poreči, v upanju, in v zaupanju, ki pa sta se prehitro v dim spremenila. Ne gre, še najmočnejši plameni podležejo ledenim krempljem brezdušja…

 

Peč je hvalevredna zadeva, marsikateri odpad je moč v njej v koristno spremeniti. V življenju je drugače, popolnoma drugače, v njem odpad, iščoč sebi koristi, ugaša toploto. In svetlobo. In tisti jutri, da v njem, namesto sijaja upanja, prevlada odurnost spoznanega…

 

Pred dnevi sem preklinjal, ko sem namizni koledar kupoval. Hitijo, povsod, in tudi pri tem, da bi na novo oblikovali, da bi sebe v pečate spravili, in te pečate povsod raztrosili, ne meneč se za »malenkosti«, kakršna je praktičnost, uporabnost.

In sem preklinjal, pred dnevi, ko sem Mali kupil vitaminske »bonbone«, pravzaprav takrat, ko sem jel plastično posodico odpirati. Nisem zaznal drobno natisnjenega navodila na pokrovu, napotka za odpiranje, pa sem, v končni fazi, tudi škarje in izvijač moral uporabiti, da sem do »bonbonov« dospel. Po nekaj minutah slabovoljnosti, seveda. Čemu da ne, čemu ne bi zapletali tistega, kar je že poenostavljeno bilo?!

Na koledar sem prenesel, tisto, pač, kar je prenašanja potrebno, in ob tem sklenil, da bo na prihodnjem še nekoliko manj zapisov. Tudi papirja ne želim obremenjevati s pomnjenjem vsega tistega, kar si zgolj pozabe zasluži…

 

Razmišljam o tem, kaj naj danes naredim za osrednji, pravzaprav za edini »resnejši« obrok. Vse tisto, kar je svakinja pripravila, in prinesla, sem porabil. In s tem za teden dni spremenil svoja siceršnja prehranjevalna ravnanja, katerim se kot najpomembnejše kaže tisti čim-hitreje-odpraviti, pa čeprav z nekaj kruha in s skodelico mleka. Da, nujno zlo, hranjenje, kot še marsikaj drugega, v čemer si smiselnost svojega obstajanja ničevost išče…

Ne vem, pomislil sem na pražen krompir, imam dve glavi čebule, a se mi najprej kuhanje, nato še dušenje krompirja zdi popolna potrata časa. Morda pire, morda riž, polenta, karkoli, samo da bo čim bolj na-hitro…

 

Sinoči sem že miril cucka. Resda je pokalo bolj od daleč, a je res tudi to, da so bili »topovski udari« na delu, pa je bilo njih učinkovanje tudi na mojem bregu zaznati. Ne vidim, na nasproti ležečem griču, znakov prisotnosti Dolenjca, nekega vikendaša, ki ne zmore drugače, kot da se s pokanjem izkazuje. Upam, da ga ne bo. In upam, da bodo tudi ostali bebci, na srečo jih tukaj, vsaj takšnih, pokajočih, ni veliko, nemi ostali, upoštevajoč kopico nekih živali, nastanjenih na nastajajoči kmetiji. Bi bilo lepo, ko bi se živali vsaj med seboj upoštevale…

 

Peč sem nastavil na pridušeno »dihanje«. Že na dvajset je ogrela, kamnita obloga greje dlani, plameni skočni do neba kurišča, pa je dobro, da vsaj v njej ni prehitro požrto tisto, kar ji življenje poraja. Da, življenje… tako poenostavljeno ga pojmujejo, da ga bolj ne morejo. Njim je že obstajanje življenje, pa bi bilo potrebno za tiste, ki za seboj sledi puščajo, nek drug izraz opredeliti. Da bi njih zgodbe, tudi v besedah, ne bile vržene v isti koš kot tisti zgolj-biti-dokler-si…

 

Dan je že obsijan, in sončevi dotiki so stopili večji del slane, ki je v mrazu okrasila travno »smrečico«. Smrečica v sobi, palčica, iz »umetnega« narejena, ždi, nemo v svojem kotu, čakajoča, da ji Malo lučke dahne. Še malo, pojutrišnjem, pa bo…

Ko zrem v preteklost, vse več se je nabira, se mi za tisto bodoče, vse bolj iztekajoče se, predvsem tisti ne-ponavljati-napačnega kaže. Je vrag, ko te rodijo, ti nihče ne pripoveduje o tistem, kar te čaka, in je vrag, kajti ko bi ti, tedaj… tedaj se niti roditi ne bi hotel! S svojim, očitno napačnim, pojmovanjem Dobrega in Lepega…

 

Blagor ubogim na duhu! Do nebeškega sicer ne bodo dospeli, a so preplavili planet. Ne morem govoriti o nekem cesarstvu, kajti vsak cesar bi, nemudoma, odložil svoje časti in zadolžitve, in ubežal, neznano kam, ter čim dlje v vesolje. V upanju, kakopak, da tam, nekje, v daljavi, ne bo naletel na njim podobno »inteligentna« bitja, čeprav… bentiš, če ni lažje sredi prave, tiste z zelenjem zaraščene džungle! Kljub raznim panterjem, jaguarjem, strupenjačam, pajkom, škorpijonom… tam vsaj veš, da se Resnica v svojih pravih podobah kaže, in veš, da je med nagoni tudi zahrbtnost nekaj povsem običajnega, malodane vrlina, ki te zna, v svoji ljubezni do lastnega želodca, tudi požreti… tu, med dvonogim smradom, pa potrebuješ doživeti, potrebuješ izkusiti, da veš, da si med dvonogim smradom…

 

Še malo, in vse bo bolje. Kot je vsakokrat, ko se koledar prelomi. Ko val »dobrote« in »iskrenih želja« popusti, v svojem zapovedanem valovanju, in sebičnosti mesto odstopi. Mesto v pogledih, kakopak, kajti sebičnost svojega trona nikoli ne zapusti.

Koliko laži je v obtoku! Niti pravljica ne morem reči njihovim pojmovanjem, kajti v pravljici je moč najti nek up, nek poduk, napotek, v pravljicah Svetloba nikoli do konca ne zamre, v njih, ob njih in z njimi pa ne gre drugače, kot na še-slabše čakati, upajoč, da ne dočakaš, da prej pepel s tvojega pogorišča raztrosijo v nemar…

 

Ne vem, kje bom dočakal »prelomne« trenutke. Na verandi, kakor lani, ko sem več kot uro in pol miril Tiso in Tara… v sobi, za tipkovnico ali pred televizijskim zaslonom… po nekem čudežu v sobici, pod odejo. Dvomim, v to slednje, čudežev ni, se nimajo iz česa porajati! Kakorkoli že – bom, dočakal, in edino zadovoljstvo, katerega mi bo dočakanje prineslo, bo kombinacija tistega še-dan-in-Sonko-bo-tu, in tistega kmalu-bo-normalna-neumnost-nadomestila-hrumečo-decembrsko-normalno-neumnost… in celo nakupovanje se bo za kanček manj nesimpatično izkazovalo…

 

Še malo, pa bo poleno, novo, kakopak, romalo v peč. Svoje nimam s čem naložiti, in je, v bistvu, tudi ne želim. Bom prej na loteriji zadel, kot človeka srečal.

Namesto »dobro jutro«…

Po zmagi se prvoborci množijo.

 

»Ljudstvo« je kot hrček na kolesu zgodovine, solata pa vse dražja.

 

Ne grabijo po odgovornostih, zasluge si lastijo, medtem ko Lepo in Dobro teptajo v blato.

 

Mislijo z želodci, žrejo z očmi.

 

V hlastanju po pravicah rojevajo krivice.

 

Vselej so na liniji, naj še tako cik-caka.

 

So jamstvo uspešnega vodenja v neuspeh.

 

Njih neumnost je normala, njih poštenost kruta šala, njih ljubezen pa kot štala, ki po sebi, in za sebe, bo iskala in jemala.

 

Ko iztegnejo jezik, v glavi praznina zazija.

Babica

Bila je, in že dolgo, predolgo je ni, vsaj v fizični svoji podobi je prenehala obstajati. Osebno jo, še vedno, nosim v sebi…

 

Zasedala je številna »delovna mesta«, med njimi tudi tisto, o katerem pričajo spodnji verzi. Zapisal sem jih pred tremi desetletji, in z drugimi nekimi vred tvorijo eno izmed mojih knjig…

 

Ne morem trditi, da so ti verzi namenjeni otrokom, prav tako jih ne morem kot za odrasle opredeljevati. So, pač, za tiste, in tistim, ki zmorejo v njih sebi najti, tudi mene. In me je, nocoj, do njih, nek ne-vem-čemu popeljal, kar tako, v hipu, ki je ubežal, nemudoma, ob tem pa mi v rokah zapustil sledeče…

 

 

 

Roké tresoče, toplodlanke,

dotikov željnih dobre znanke,

v objem speljane zatočišče,

ki kdaj ga išče vsako pišče.

Prek lic, na gosto posejane,

kot ceste gube razvejane,

ki vodijo vse od srca

tja do oči, polnih neba.

Na njem, na nebu pa se smeje,

tako toplo, da kar pogreje,

prežene strah, skrbi, solzé

vselej odprto nje srce.

Vedno na voljo, vedno tu je,

da podari in da ljubkuje.

In s pravljico vselej odet

v naročju babice je svet…

Nekaj nasvetov…

Iščeš iskreno ljubezen?! Hm… pojdi na vrh gore, in vrzi kamen v zrak. Če bo v zraku obstal, potem jo zagotovo najdeš, v nasprotnem pa raje začni zbirati sličice Živalsko cesarstvo…

 

Želiš uspeti?! Čim prej se nauči kruliti in pod pravimi repi iskati. Če ustrezno luknjo najdeš, in če te med svoje izdelke izstreli, celo zmoreš do uspeha.

 

Naj te ne moti, če si kot drugi! Rini, kakor oni rinejo, da bi bil prvi, in naj te ne zbega, če tistim za seboj zasvinjaš. Predvsem pa – bodi ponosen, kajti brez tebe bi bil svet dolgočasno čist.

 

Če bi rad pošteno živel, se zažri v sleherno priložnost, če bi rad živel na pošten način, se priložnostim izogibaj.

 

Vsak večer stopi pred zrcalo, in poreci »kako sem dober, pošten, čist!«. Zrcalo ti, jamčim, ne bo ugovarjalo.

 

Naj te ne moti, če te bo nekdo, tu in tam, postrani gledal, ker svinj ne mara, bodi ponosen, dokler te svinje postrani gledajo, ker ti salo zavidajo!

 

Bodi priden, in se delaj, da delaš zaradi veselja do narejenega, in bodi pošten, pa pazi, kadar ti pod prste zrejo!

Tudi sam sem ponosen, vendar…

… ne na neke običajne ničvrednosti!

 

Malo »ne zna« pospravljati, za seboj, denimo igrač, pa tudi takrat, kadar je tu, jaz zlagam, kadar je tako razmetano po tleh, da se ni moč nemoteno gibati. In, kakopak, tudi takrat zlagam njene stvari, kadar se nameravam lotiti čiščenja. In prav zahvaljujoč temu zlaganju, sem tudi zaznal zvonjenje telefona. Ravno sem tla osvobodil razne navlake ter krenil, da namestim podaljšek, ko je zazvonilo…

 

Prijatelj me je klical. Ne, ne tisti, o katerem sem danes že zapisoval. Nek drug. Teče že enainštirideseto leto, kar se poznava. Nekoč sva bila sodelavca. Najprej sva sodelovala, resda na različnih delovnih področjih, znotraj neke Iskrine (z)družbe. In sva se tudi na raznih delavskih-svetih srečevala, kot edina, ki sta vselej povedala tisto, kar sta menila, da je potrebno povedati, pa čeprav le-to ni bilo všeč »ta glavnim«, in čeprav sva marsikdaj tudi ustrezno maščevanje tvegala, in tudi, včasih, doživela. Kasneje pa – ko so me vodilni v matični firmi prepričali, da sem prevzel direktorovanje novoustanovljenega hčerinskega podjetja, sem prijatelja s seboj vzel, in ga razporedil na delovno mesto vodje nekega področja. Ter ga, uspešno, tudi za člana upravnega odbora predlagal.

 

Kar nekaj »vaj« sva imela v tistem času, v času, ko so slovenska podjetja ostala brez ju-trga, ko je bilo odpuščanje in ekstremno izrabljanje »delovne sile« nekaj povsem »normalnega«. On je bil namreč vselej socialno nastrojen, in se je zavzemal, ne samo na sestankih, za to, da bi zaposleni imeli še-več, še-bolje, medtem ko sem jaz, kot direktor, moral drugače gledati, in odločati. Ne, ni me motil, nikoli, njegov socialni čut, le občutka za realnost ni imel, dočim sem sam vedel, da iz praznega žaklja ni moč čudes jemati. In sem za tisti še-več, še-bolje jemal relativno socialno varnost zaposlenih, saj nikogar, kljub izjemno težkim obdobjem in okoliščinam, nisem na-cesto-vrgel, nikomur, niti za pikico, plače manjšal, nikoli nekih delovnih norm do absurdnih zahtev povečeval. Če si je nekdo zaslužil posebno obravnavo, disciplinsko, s svojim ne/delom, s svojim odnosom do podjetja ali naročnikov, jo je tudi prejel, vsekakor, sicer pa so bili delavci ob meni zaščiteni malodane kot kočevski medvedje…

 

Kakorkoli že, ko sva se na raznih sestankih »udarila«, on s svojim, jaz s svojim, ki je obveljalo, mnenjem, ga je bilo, spočetka, moč gledati z »dolgim nosom«. In je bil prepričan, da mu zamerim drugačnost mnenja, pa sem kar nekaj časa potreboval, za to, da sem mu dopovedal, da temu ni tako, da cenim in upoštevam drugačna mnenja, da zaradi njih izražanja, v kolikor so utemeljena in korektno podana, ničesar ne zamerim, in da razlike v najinih pojmovanjih delovne problematike, vsaj pri meni, v ničemer ne vplivajo na najino prijateljstvo…

 

Danes ima povsem drugačna mnenja. Tudi do tega spoznanja je dospel, zahvaljujoč izkušnjam, da so redki vredni tega, da se zanje zavzemaš. V bistvu si upam trditi, da sva v vseh pogledih dokaj približala stališča, če ne celo poenotila jih, je on, pač, nekaj malega več časa potreboval za to, in izkušenj, da je tako. In…

Pri njem cenim, da ima, ves čas, kar ga poznam, iste vrednote. Pri njem cenim, da se vselej z enim samim, edinim, kar ga ima, obrazom izkazuje, pa vselej vem, pri njem, na-čem-sem. Pri njem cenim da je »bedak«, predolgo naiven, načelen, pošten! Da, prav zaradi tega tudi njega »življenje tepe«, kolikor le zmore. A drugačen ni, in nikoli ne bo, znal biti.

Preden sva zaključila pogovor, sva si zaželela čim manj neprijetnega, v prihajajočem letu…

 

Potem sem pa zagnal »sesalec« in se lotil čiščenja vseh površin, ne samo tal. Namreč tudi na regalih pajki pletejo… naj mi oprostijo, a, začasno, sem jih v brezdomce spremenil.

Ko sem tako šaril po neki polici, je z nje padlo na tla. Pobral sem zadevo in videl, da gre za priznanje, za udeležbo na Zmajevih dečjih igrah, priznanje, katero je, domnevam da pred najmanj šestdesetimi leti, prejel moj oče…

Zmajeve dečje igre. Nekaj dni trajajoča, in na Balkanu, nekoč in tudi, prepričan sem, danes, največja tovrstna manifestacija. Na kateri sodelujejo literarni ustvarjalci iz bližnjih in daljnih krajev. Festival, na katerega so, k sodelovanju, v tistem nekoč-je-bilo, povabili mojega očeta, krepko kasneje pa sem se v Novem Sadu, na istem festivalu, znašel tudi povabljen jaz… in s tem že načenjam zgodbo o tem, na kaj oziroma čemu zmorem biti ponosen.

 

Ponosni so na svoje prednike. Hm, čemu pa?! Ti predniki so namreč bili popolnoma isto, kar so, v vseh časih, njih potomci, niko i ništa! Gledali so, kako bi sebi in zase čim več dobili, žrli in srali, in to je to. Njihova edina »zasluga« je v tem, da so se parili, nemarneži grdi, in s tem porodili sodobno ničevost. Nič več. Bentiš – vsako govedo ima neke svoje prednike, in tudi pri govedu se ena in ista »zgodba« iz roda v rod ponavlja!

Da, tudi sam sem ponosen na svoje prednike. Ne na vse, a jih je kar nekaj, na katere sem! Denimo na starša, ki še zdaleč nista bila neka običajna brezličnost. Pa še na neke, ki so krepko izstopali iz povprečja, in se izkazali s svojo tvornostjo, s svojimi prizadevanji za dobrobit skupnosti, Sveta, in ne za lastne riti!

 

Ponosni so na »svoj« jezik. Hm – ampak ta jezik sploh NI njihov, drugi so zaslužni za knjižno slovenščino, oni jo zgolj pačijo, kvarijo, ubijajo! Niti govoriti ne znajo, niti prebrati! Obenem pa – mar ne kruli vsaka čreda po svoje?! Mar ni vsaka čreda »ponosna« na svoje kruljenje, če radi drugega ne, potem vsaj zaradi tega, ker v tem kruljenju vsaj nekaj, bojda, razume?!

Ne, jaz nisem ponosen na to, da govorim slovensko. Če že, potem sem ponosen na to, da zmorem govoriti srbsko, in to celo tako, da mi v pravilnem srbskem jeziku, ne v nekih slengih, žargonih, spakedrankah… večina celo Srbov ni kos! Pa srbščina ni moj materni jezik, in še zdaleč ni v moji vsakdanji uporabi. In, če že, sem ponosen na to, da se prizadevam, na področju jezika, ohranjati njegov pomen, njegovo sporočilno moč, njegovo edino možno veljavo, ko se, povsem zaman, vem, »bijem« tako z dnevno pogovorščino, kakor s produkti bebavih nagonskih »jezikoslovcev«, katere bi bilo potrebno, do zadnjega, delovno »odstreliti«!

 

Ponosni so na Triglav… hm, ker so ga sami izgradili?!

Ponosni so na dončiće, pogačarje, neke žogo-metne ekipe… pa na henčke, avsenike in podobne »viške občega kulturnega« udejstvovanja, čeprav – kaj, za vraga, pa so pridodali k temu, s čemer se ti, na katere so tako ponosni, izkazujejo?!

Vidiš, jaz pa sem ponosen na vsak trenutek, v katerem se nek delček, zanemarljivo velik, žal, Sveta s človečnostjo izkaže! Ponosen, v bistvu, na človeka, na to, da k tej vrsti pripadam… pa čeprav radi tega vse svoje življenje preklinjam, v konkretnem svinjaku, in bi, v drugačnih okoliščinah, preklinjal tudi v vseh ostalih.

In sem ponosen na to, ker sem šel po stezicah svojega očeta, in nekih drugih pred-menoj-isti-priimek-nosečih, pa se tudi v pisanju izkazujem, in sem od pisanja celo živel!

In sem ponosen na to, da ne vem, če v Novem Sadu potrebujejo vseh pet prstov ene roke, za to, da bi prešteli koliko primerov je bilo, takšnih, da sta starš in njegov otrok na prireditvi prejela vsak svoje priznanje. Resda za drugačna ustvarjanja, a z istega področja.

 

In sem ponosen na to, da zmorem v dveh jezikih, in enakovredno, izkazovati pisanje s področja najzahtevnejšega, najtežjega literarnega delovanja, s področja klasične poezije. Rad bi ga srečal, ki zmore enako. Doslej ga namreč (še) nisem.

 

In sem ponosen, da zmorem teoretično, marsikdaj pa tudi praktično, in kljub temu, da se za večino področij nisem neposredno izobraževal, delovati na polju biologije, antropologije, sociologije, ekonomije, prava… tudi jezika in psihe… pa čeprav se nimam za vsevednega strokovnjaka, čeprav se zavedam mnoštva lastnega neznanja, a si obenem, in to prav zlahka, upam nasprotovati silnim »strokovnjakom«, in se, po določenih vprašanji, s strokovnjaki v pogovor podati.

 

Ponosen sem, da ne pozabim, na omenjenega prijatelja. Na to, kakršen se ves čas izkazuje, na to, da mu niti sence sprijenosti ne morem očitati, na to, da me hrani v sebi, me za sebi sprejemljivega čuti, me spoštuje. Pa sva marsikaj dala-skoz, zlasti v časih, ko za teden v naprej ni bilo jamstva, da bodo delovna mesta še obstajala… in…

 

Da, tudi na to sem ponosen, da se nikoli nisem z »vetrovi« podajal, da nikoli nikomur nisem svinjal, kaj šele zasvinjal, da ga ni, ki bi mi lahko, ob polni zavesti, očital kakršnokoli moje sprijeno, nekorektno, nečlovečno ravnanje! In tudi na to sem ponosen, da še vedno ne prenašam smradu dvonogega govna, pa raje ždim sam in v samem, vajen, že od prej, ko sem, tudi sredi gneče, sam in po svoje hodil. Vse ostalo pa… naj bo, beda, kar »ponosna« na – svojo bedo?!

 

Nedavno nazaj sem sinku, mlajšemu, naročil… sine, ko umrem – peč, z žaro, kakor vam bo najbolj prikladno, k prvemu potoku, ali k reki, morda, če se vam bo dalo, do morja… lahko tudi na najbližji vetrovni grič… vrzite moje pepelne ostanke v tisto, kar jih bo odneslo v neznano in – nobenih obeležij, nikakor mojega imena klesati na nekem kamnu, parte, če že morate, skromne, »umrl je… pokopali smo ga z vetrom… in vaša imena spodaj«, pa nikar vesti ne objavljati prej kot najmanj teden dni po tem, ko boste pepel že stresli… in nikomur povedati, kje ste to naredili! Moram »čuvati« svoj ponos, da se tudi po moji smrti v nevrednih krempljih ne znajde!

S šahom do pospravljanja…

Danes se mi ni pretirano spalo, pa sem se, čeprav sem legel krepko po eni, prvič zbudil nekaj pred šesto, a s tistim pa-ne-boš-v-temo-vstajal zaspal nazaj, nato zgodbo ponovil malo pred sedmo, na koncu pa, nekaj minut po osmi, vstal. In zastavil kakor običajno zastavljam, najprej kosmatincem s hrano postregel, nato zakuril, zgoraj – v kuhinji sem včeraj, toliko, da je tisto, kar sem v kurišče zložil, pogorelo, se je prostor preveč ohladil – potem pa si kavo skuhal…

 

Kadar imam čas, in imam ga, praviloma, vsakodnevno, počasi vstopam v dan, ob kavi, si možgane, v miru, zbistrim. Večinoma to počnem ob pasjansi, le da je ne igram tako, kot jo igrajo vsi, katere poznam, in se s to igro izkazujejo, pač pa sem si omislil povsem drugačna pravila, da igra postane zahtevna, da terja kombinatoriko, da sili v razmišljanje. Včasih, in tudi danes, pa sem se raje šaha lotil…

 

Program imam na dokaj zahtevni stopnji, pa ena sama napaka praviloma pogojuje poraz, moj, tako da moram povsem zbrano igrati. Samo tako namreč imam nekaj od igre. S slabšimi ničesar ne pridobivaš, nasprotno, izgubljaš čas, sebi pridodajaš samo z boljšimi od sebe, ali vsaj z enakovrednimi.

Od družabnih iger sta mi ljubi dve, šah in tarok. A sta mi ljubi samo takrat, kadar igra poteka resno, potemtakem brez bebcev in njihovega »zajebavanja«.

Niti tega ne pomnim kdaj sem poslednjič tarokiral, kako bi pomnil kdaj sem poslednjič resno igro igral. Predolgo je že tega. Pri šahu pa, če odmislim računalnik, mi je en sam soigralec ostal, mlajši sin. On, s svojo igro, sili v razmišljanje, in me, če nisem dovolj pri stvari, zlahka užene, dočim…

Imam prijatelja, s katerim občasno odigram partijo, dve, celo tri. Sicer ne vem, če ga še smem s prijateljem klicati, kajti psihične težave, pravzaprav bolezen, so ga spremenile v neko povsem povprečno teslo, katero, poleg lahkovernosti, neumnosti in domišljavosti, krasi tudi sebičnost. In sva ostala v »prijateljskem« odnosu, vsaj z mojega zornega kota, izključno radi neke preteklosti, v kateri se je kot povsem drugačen izkazoval. Da, več kot pol stoletja se poznava, in vem, da je v svojem jedru dobro bitje, vendar… tovrstne bolezni so hudič, ne pustijo jedru dihati, živeti…

 

Dvomim, da bom s tem, recimo mu prijatelj, še kadarkoli šahiral. Njemu je namreč imperativ zmaga, in zanjo je pripravljen marsikaj početi, in vse, kar še zdaleč ne sodi v neko korektno delovanje. Pa, ko se znajde v škripcih, namenoma zavlačuje s potezo, tudi sprehajati se zna vmes, kaj »prebrati«, da bi me, ob tem, ko me vsake toliko z nekim specifičnim pogledom, v »podjebavanje« izkazanim, namenoma provocira, da bi me živčnega, in s tem nezbranega, naredil, pa da bi, posledično, dospel do (vsaj) zmage. Ne maram tega, pač pa – če igraš, če znaš igrati, če imaš zares rad neko igro, potem se njej posveti, v njej uživaj, ne glede na razplet, in predvsem z nekim upoštevanjem, da ne rečem spoštovanjem tistega, ali tistih, ki s teboj to igro deli(jo)! Če pa ne znaš drugače kot s svinjanjem… ni vrag, da ne bi sebi enakih, kjerkoli, našel, pa z njimi tekmuj v mojstrstvu svinjanja!

 

Je vrag, ko imaš s takšnimi opraviti, kajti v končni fazi ti ne ostane drugega, kot da – z njimi ničesar skupnega več nimaš! Konkretnega možakarja sicer še nisem »odpikal«, prav zaradi skupno doživetega, nekoč, čeprav… kadarkoli me pokliče, zgolj radi tega, da pokliče, dokaj hitro opraviva s pogovorom, in oba, domnevam, komaj dočakava konec pogovora. Osebno se namreč nerad pogovarjam s takšnimi, ki bi mi predpisovali kaj in kako smem reči, on pa ne prenese nestrinjanja z njegovimi stališči. Jebat ga, pogovarjaj se z zrcalom… in…

Samo takrat, ko ga stisnejo težave, psihične, da izhoda več ne vidi, pa me pokliče, kot edinega, pri katerem na pomoč, dejansko, naleti, samo takrat zmorem z njim govoriti tudi dve uri skupaj. A takrat ni »pameten«, takrat posluša, tozadevno tudi sliši, čeprav…

 

Čeprav je težava, velika, kadar se v obolelem psihičnem stanju nahajaš, in »verjameš« slišanemu tako, da zares ne verjameš, ne upoštevaš, ničesar ne narediš, da bi karkoli spremenil, sebi, svojemu zdravju v prid. Čeprav »veš«, »se zavedaš« tega, da je s teboj »nekaj« narobe… čeprav »veš«, »se zavedaš« tega, da čas, sam od sebe, ne zdravi, nasprotno, samo slabša stanje – kot sleherna težava, katere se pravilno ne lotiš – pa…

Enkrat sem ga opozoril na njegov pogled, kakršnega tu in tam udejanji. Pogled značilen za obolele, pogled, ki obraz v nekakšno grimaso spremeni, pogled iz katerega je moč ugotavljati neko potuhnjeno zlobo, škodoželjno privoščljivost… in mi je priznal, da mu je o tem, njegovem pogledu, pred leti že sodelavec povedal, a kaj več od tega, denimo to, da bi se zamislil nad lastnim stanjem, da bi se ustrašil, pa da bi ga strah pognal k ustreznemu zdravljenju, ne, ničesar več ni bilo. Še vedno »ve«, »se zaveda« lastnega stanja, še vedno se to stanje slabša, on pa je, še vedno, »pameten«…

 

Nekoč je obstajala možnost, da bova za vselej prekinila s stiki. Sam mi je to priznal. Motilo ga je namreč to, da sem mu, tu in tam, omenjal njegovo bolezen, da sem ga skušal prepričati naj stopi k ustreznemu strokovnjaku, celo svojo pomoč sem mu nudil… dokler se nisem odločil ravnati po tistem pusti-bebavost-naj-trešči-z-glavo-ob-zid!

In je bilo spet narobe, in sem, spet, poslušal besede njegove žene, kako se mu stanje slabša, in njen bojim-se-da-bom-ostala-sama (da, silna »ljubezen«, nagonska, bojiš se zase, da sam/a ne ostaneš!)…

Po nekem čudežu se je, vseeno, odločil, da bo poiskal pomoč. In je to odločitev sprejel zgolj zato, da neka nagovarjanja odpravi, in ne radi tega, ker bi se dejansko zavedal potrebe po zdravljenju, kajti… odločil se je za skupinsko terapijo, obenem pa po treh seansah ugotovil, da ni nikakršnih sprememb, nekih izboljšav, in hipoma prekinil z zdravljenjem. Grozljivo, kajti – že pri individualni obravnavi, ko terapevt tistih petinštirideset minut, morda celo uro, samo tebi nameni, traja leta (če imaš to srečo, da dejanskemu terapevtu padeš-v-roke), preden te zmore ozdraviti, pri skupinski terapiji, v kateri zmore terapevt posamezniku samo nekaj minut nameniti, pa je, domnevam, celo živetje premalo časa, da bi do neke dejanske, vsebinske spremembe prišlo! On pa, butec, po treh seansah, po trikrat-nekaj-minut ugotovi, da… ni nikakršne spremembe stanja, ki se je, v njegovem primeru, desetletja porajalo! Obenem pa »ve«, da je vse-v-glavi, in »ve«, da je z njim nekaj hudo narobe…

 

Kakorkoli že, šest partij sem odigral, zadovoljen, da niti pol točke nisem oddal »nasprotniku«, »zbistril« dan, si še eno kavo skuhal, ob njej te vrstice zapisal, in se psihično povsem pripravil na to, da bom… čez nekaj trenutkov po »sesalec« stopil, in opravil z (vsaj »grobim«) čiščenjem stanovanja. V upanju, da mi medtem misli ne bodo letele k bebavosti, ne k tisti »normalni«, običajni, z nagonskimi možgani pogojeni, ne k tistim specifičnim, ki se iz psihično/duševnih stanj porajajo. In ki, družno, o »svetli bodočnosti« (so)odločajo, nezmožne niti najmanjše primerjave med nekoč in danes…

 

Za zaključek še »hvala« zapišem, svakinji in bratu. Še tiste kave, katero sta mi poprej prinesla, nisem porabil, že sta me z nekaj kilogrami nove obdarila, tako da mi bo vsaj pol leta dišavila jutra, in lepšala pasjansko-šahovska soočenja z dnevi, takrat pač, kadar Male ni tu, in jo zmorem v miru (po)piti.

Prazno v prazno mleto…

Vremensko sem dovzeten, spreminjanje zračnega pritiska pogojuje moje počutje. Očitno se le-ta še ni ustalil, pa moram paziti na to, kako vstajam, se obračam, hodim. Moj krvni tlak je sicer v okvirih običajnega, sprejemljivega, a povsem na dnu. In za to ni zdravila, le s kavo si skušam pomagati, pa sem si danes, dodatno, še polovico siceršnje mere skuhal…

 

Še vedno razmišljam, če bi vzel »sesalec« v roki, čeprav se vse manj možnosti kaže, za to. Čiščenje ne bo imelo ničesar od mene, če se mi zavrti, me celo spodnese, obenem pa – do Novega sta še dva dneva, ni vrag, da ne bi jutri šlo. Pa ne zaradi nekih blodenj, v stilu kakor-bo-za-Novega-tako-bo-vse-leto, in niti slučajno zaradi nekih »novoletnih zaobljub«… bentiš, še najpogostejše so tiste obljube, katere požrejo še preden bi se jih lotili izpolnjevati… pač pa zaradi preprostega dejstva, da želim imeti vsaj kolikor toliko pospravljeno, ko Malo pride…

 

Za hec pomislim na prednost mojega nizkega krvnega tlaka. Ko bi višjega, ali celo visokega imel, ni vrag, da me ne bi že pobralo, spričo doživetih svinjarij! Tako pa me ni, le načenja, sleherna izkazana sprijenost, ko s svojim smradom butne v zavedanje, pa, kdo bi vedel, morda ji, nekoč, tudi uspe. Kakorkoli že, samo enkrat je dano oddihati nek čas, in – če nisi v svinjaku pognal, če nisi njegovega smradu vajen, da bi ti bil domač, celo nepogrešljiv, potem je le bolje, da je to dihanje krajše, kot pa da bi bila slednja pora iz gnoja sestavljena…

 

Zasledil sem neko izjavo tozadevnega slovenskega humorista, češ da v Deželi primanjkuje humorja. Pravi se je našel oglašati, bolj butastih »gegov« od njegovih malodane nisem imel priložnosti spoznati. A so učinkovali, kakor v praznini učinkuje vse, kar zmore, to praznino, navduševati. In se mi je Svetlana prikazala, v spomin. Nekaj mesecev je iskala način, kako bi stopila v stik z menoj. Nekaj mesecev je snovala začetek svoje redne radijske oddaje, satirične, pri neki (takrat) novoustanovljeni radijski postaji. In jaz naj bi bil njen prvi gost. In sem tudi bil. V prvi in, sočasno, poslednji oddaji, katero sva posnela, a nikoli ni smela zaživeti. Pa ne zaradi naju, pač pa zaradi tega, ker v podalpskem svetu tako »spoštujejo resnico«, ker so tako »dovzetni« zanjo, zlasti takrat, kadar o njih govori, pa… če vabiš takšne k sodelovanju, kakršna sva se izkazala, ne samo takrat, Svetlana in jaz, potem ne pričakuj hinavščine, pač pa ostrino jezika, in ne pričakuj tofovsko-izvijačnih bebavosti, pač pa…

»Jaz, ti in Mlakar smo edini satiriki v Sloveniji, vse ostalo so klovni,« mi je izustila, ko sva se prvič srečala, ob nekem, recimo temu kosilu, v »prestižnem« lokalu, v katerem so za vrtoglave zneske stregli minimalistične porcije bojda neobičajnih jedi, in so bile dejansko samo tri zadeve, katere sem s simpatijami doživel: ko sva čakala na prosto mizo, so naju namestili, v nekakšni čakalnici, na udoben kanape; na zidu sem ugledal veliko fotografijo s Titovo podobo; kljub prepovedi kajenja-v-javnih-prostorih sva dobila pepelnik…

 

Spomin je hudičeva zadeva. Ob lepem doživetem pripominja svoj nikoli-več. Ob grdem ugotoviš, da ti je večino življenja pobralo. V celoti pa ti dopoveduje, da je nastopil čas priprave na odhod, ker – glede na to, da pred nosom ničesar pomembnejšega več ne vidiš, nenehno za hrbet zreš…

 

Nekajkrat so me prepričevali, da bi, zanje, tudi sam tofovsko-izvijačno pisal. Saj-veste-kakšen-je-obči-okus, sem slišal v podkrepitev teh nagovarjanj. Vem, na žalost vem, pravzaprav vem, da je vprašljivo, to, če je sploh moč o kakršnemkoli okusu govoriti, vendar – ne bo šlo! Nikoli mi denar ni bil vodilo, pa me tudi vaši honorarji ne morejo prepričati, v to, da bi od samega sebe odstopil. Vse svoje življenje hodim po isti poti, k istemu cilju, nikoli se nisem prodajal, in nikoli se ne bom. Čeprav se zavedam, da bi mi bilo kot obče-všečnemu, »popularnemu«, vsaj v materialnih ozirih krepko bolje. Vem, poznam »sceno«, ritolazniško, hinavsko, daj-damovsko, poznam, še predobro, in prav to poznavanje je razlog, da me na takšnem odru ne bo…

 

Brskal sem, včeraj, po nekih knjigah, obujal spomine na neka leta, v katerih…

Nekoč je imelo veko celjsko podjetje direktorja, ki ni samo v žretju videl smisla obstajanja. In so objavljali natečaje za aforizme. In sem se, od takrat, ko sem za zadevo izvedel, pa dokler je obstajala, redno odzival, s svojimi zapisi. Katere je bilo potrebno posredovati anonimno, z ustrezno šifro, da ne bi komisija, slučajno, na temelju imen izbirala. V poslovodstvo pa je romala druga ovojnica, zaprta, kakopak, z avtorskimi podatki…

Nekoč so v Rogaški Slatini prirejali Borzo humorja. Vsako leto druga tema, pa sem pošiljal tako v prozi, kakor tudi v poeziji. Dokler je zadevščina obstajala, in je obstajala le toliko časa, dokler niso župana, po njegovih dveh mandatih, zamenjali. In ga je zamenjal nek »tradicionalnež«, iz »pomladnih« vetrov pognal, sila »kulturen«, celo tako, da je vedel kako je denar, namenjen pisanju, popolna potrata… in tudi tu je vse potekalo na identičen način, kot v Celju: v eni ovojnici besedilo, opremljeno s šifro, v drugi podatki o avtorju…

 

V vsem času, kar sem se udeleževal obeh prireditev, so bili moji prispevki uvrščeni med najboljše. In redko, izjemoma, se je pripetilo, da nisem segel po nagradi. Celo tako je znalo biti, da sem, kot edini avtor, v zgodovini prireditve, v okviru istega leta prejel dve nagradi. Konkretno za prvo in za tretje osvojeno mesto…

Da, vem, obstaja »črno na belem«, mnogi so se odzivali na te natečaje, tudi najbolj zveneča imena »slovenskega« pisanja, tudi vsi »popularneži«, z raznimi nagradami nagrajevani, vendar… obračati sem se moral, nazaj, da sem jih za svojim hrbtom uvrščene videl. Kakorkoli že…

 

Od tega ničesar nimam, dobesedno ničesar. V kolikor neke spomine odpišem, v kolikor pozabim, da sem na teh prireditvah srečeval takšne, kakršni so Smolar, Šugman, Lešnjak, Hribar… ki so na prireditvah (po)skrbeli za program…

 

Res je, čas teče. In ni res, da, pri tem svojem odtekanju, ničesar ne reče, daleč od tega. Nenehno, in sproti, pripoveduje, še najbolj mu uspeva grdo razkrivati. Dokler v celoti uspeha, svojega, ne doživi, z ugotovitvijo bentiš-si-idiot-popolnoma-drugače-bi-ti-bilo-ko-bi-kot-govno-med-govni! Pardon, ugovarjam! Res je, tudi do takšnega mnenja dospe, a ga hitro zavrže, ga raje s tistim bi-bilo-bolje-ko-me-sploh-rodili-ne-bi nadomesti. Za govno le moraš biti iz ustreznega materiala narejen, pa da edino zares veljavno »ljudsko« tradicijo prenašaš, iz roda v rod!

 

»Ste velemojster pisanja,« mi je, nekoč, izpovedal Lorenci, takrat urednik Večerovega Totega lista. Da, tudi to zadevo so "demokrati" povsem »demokratično« odpravili, po več kot sedemdesetih letih njenega izhajanja. Pač, premnogi »vedo«, da je »resnica« izključno »po njihovem«, in, bog ne daj, da se v »demokraciji« z drugačnimi mnenji izkazuješ!

Res je, bil sem krepko najštevilčnejše objavljan. In redno, v vsaki številki. In pri meni nikoli ni moral čakati na prispevke, na zalogo sem mu jih pošiljal. In kadarkoli je prosil, ker je želel ustrezno z določeno temo opraviti, vedno je naprošeno tudi prejel. Na moj način obravnavano, kakopak, in napisano, kajti poseganja v svoje delo nikoli nisem dovolil, in nikomur. Celo edini sem bil, ki je neko politično stranko, »demokratično«, seveda, prignal do tega, da se je prek svoje »glasnogovornice« odzvala na moje zapise, enkrat samkrat, seveda, kajti nisem ostal dolžan, njenemu odzivu…

Velemojster?! Hm, pri honorarjih se mi to velemojstrstvo nikdar ni poznalo, vselej sem bil izplačevan po povsem običajnih, za vse veljavnih tarifah. Čeprav…

 

Da, bilo je nekaj uredništev, nekaj glasil, pri katerih pa sem uveljavil drugačne, višje. Ali to, ali pa tisti najdite-drugega, a so se raje zame odločili. Vendar se kaj posebej služiti, s pisanjem, v tem močvirnatem predelu planeta, ne da. Resda je bilo dovolj za redno plačevanje prispevkov in dajatev, pa še neka skromna »plača« je ob tem ostala, vendar – delovnik, in to efektiven, tudi po deset, in več ur, nobene bolniške, nobenega dopusta, celo prostega »vikenda« ne, nobenega regresa ali »božičnice«, nobenega šefa, ki bi mi delo iskal, ga organiziral in poskrbel za njegovo izvedbo, nobenega daj-dama, če prispevek ustreza, je objavljen, če ne – nikom ništa…

Da, na smeh mi gre, za nekaj trenutkov, ko tudi na to pomislim, kako sem bil »podučevan« o »delu«, o nekem »garanju«, o »poštenem« služenju kruha, celo o nekih »sposobnostih«… s strani takšnih, ki bi dokaj hitro krepnili, v kolikor bi bili zares odvisni od lastnih zmožnosti! Bentiš, gromozanska večina tistih, ki so se odločili za samozaposlitev (zlasti na področju kulture), je morala državi vrniti denar, s katerim jim je le-ta prvi dve leti plačevala prispevke in dajatve… tako »sposobno«, tako »tvorno«, tako »samokritično« je »ljudstvo«.

 

Pa je tudi dodatna kava do svojega konca dospela. Sočasno z današnjim pospravljanjem, ki že na jutrišnja vrata trka. Obstaja neka prednost, v tem, da živim sam – samo na svoje kosmatince se moram ozirati, da prejmejo vse, kar potrebujejo za čim bolj nemoteno svoje obstajanje, vključno z besedo in z dlanjo, vse ostalo pa prosto-po-meni. Kakopak ob upoštevanju določenih principov krajevnega sobivanja, pa ničesar ne počnem, da bi, s seboj, in neposredno, sosede vznemirjal. Če pa jih moti moj način življenja, če jih motijo moja stališča in ravnanja, morda tudi moj izgled… hm, z vsemi temi motnjami naj kar pred ogledala stopijo, da do sebi ustreznih sogovornikov dospejo. Jaz jim, priznam, takšen ne morem biti, pravzaprav ne želim.

 

Pogled v dlan – polovica dneva je odfrčala, in le še zrak je v njej ostal. Tega sem že vajen, a vsaj čistega diham.

Viteški časi?! Ha-ha-ha-ha-ha…

Na dva načina se mažeš, s tem, ko govnaš, in s tem, ko govnu roko nudiš.

 

Nagoni nikoli ne zmorejo dospeti do čistega obraza! Zanj je namreč potrebna hrbtenica, načelnost, oni pa so večno prilagajajoči se.

 

Od nekdaj sem zvest enim in istim vrednotam, in edine spremembe, ki jih po tem vprašanju doživljam, so v tem, da se mi, zahvaljujoč okolju, vprašanje o smiselnosti vrednotenja poraja, in da sem ugotovil, da je večina nevredna ravnanj, ki na teh vrednotah temeljijo.

 

Med ostalim govorijo tudi o »viteških časih«, pa čeprav noben čas ni bil viteški, le – nekoč med viteze ni zmoglo vsako govno dospeti, danes pa je med govni nesmiselno govoriti o viteštvu, časti, ponosu!

 

Prav zaradi žab je mlaka »dišeča« in »čista«. Kako »lepo« je živeti v njej!

Odziv zgolj, nek…

Morda pred pol ure sem prebral, na spletu, zapis prijatelja, zapis, v katerem razmišlja o tem, da otroci, njegovi, niso zainteresirani za to, da bi dediščino njegovega ustvarjanja prevzeli. In mi ni dalo miru, pa sem se mu oglasil, in to spočel na sledeč način…

 

 

Žalostno, morda celo kruto, vendar – o smiselnosti nekega življenja… ne, ne govorim o občem živetju, nekem zgolj obstajanju, žretju in sranju, služenju in trošenju… čas spregovori, in to, običajno, šele takrat, ko ga to življenje ne more več slišati…

 

Morda, če ne celo zagotovo, je še bolj žalostno in kruto to, da, vsaj jaz, enega samega življenja ne poznam, kateremu bi si drznil, brez slehernega dvoma, nekega pomisleka, smiselnost pripisati, kajti – vsebinsko gledano se ni prav nič spremenilo, od časov, ko si za votlino plačal z gorjačo, do časov, v katerih meter votline stane štiri, pet, ponekod tudi krepko več tisočakov! Še vedno ista nagonskost, še vedno iste »vrline«, »odlike«, ki se, in to prav zlahka, izkažejo takrat, ko »na prste stopiš«, ali takrat, ko vsaj do občutka takšne možnosti dospejo. O mentalni »vrednosti« občestva pa ni besed izgubljati, ne dvomim, da ti je znana…

 

Prevzeli, otroci, ali ne, očetovo zapuščino… o njej ničesar ne boš vedel, obenem pa je, niti slučajno, ne zmorejo tako doživljati, kot si jo ti, takrat, ko si jo gradil, in danes, ko te v spominih ohranja. Že tako in tako so »obsojeni« s teboj, saj boš ostal, njim in v njih, dokler bodo zase vedeli. Pa v lepem, ali v grdem, boš…

 

Priznam, tudi sam se, tu in tam, soočam s podobnim vprašanjem, celo z nekimi predlogi, s katerimi mi, občasno, postrežejo tisti, ki o meni bolje vedo, kot je to dano meni. In sem tudi slišal, da bi goro nekih »fasciklov«, ki večjo omaro zasedajo, predal NUK-u, ali vsaj neki »lokalni« knjižnici. Morje nekih tipkopisov, jezero izrezkov z objavljenim, čeprav…

Zaenkrat to še hranim, resnici na ljubo ne vedoč čemu, mi je pa, že večkrat, prišlo v misli, da bi nekega lepega dne kres pripravil, in enega od »smislov« svojega življenja, preprosto, spremenil v dim. Itak je tudi vse ostalo šlo vanj…

 

Verjel, ali, pak, ne, vendar – niti napisa, nekega skromnega, na nekem kamnu, kakršnemu nagrobni pravijo, ne želim. In tudi ne bi bilo pošteno, z moje strani, ko bi bilo drugače… glede na to, da mi je, bolj kot ne, samo še eno sporočilo ostalo, za bodočnost, za zamence, za okolje, v katerem živim, in od katerega se tudi najširše za drobec ne razlikuje: ko te jebe!

 

Radosti me, ker te še žene. S svojimi zapisi, četudi se marsikdaj ne strinjava, vsaj v delcih, si me radostil vselej, radi tega, ker so nastajali, in nastali, pa čeprav nisem mogel, k vsem ostalim, nekega »všečka« pridodati, ker me je klepnilo tisto, čemur bi bilo moč tvoje doživljanje, tvoje čustvovanje poreči. Radosti me, ker te poznam, ker sva že marsikaj podelila, pa četudi si neposredno o tem nikoli nisva pričala, zatorej, ob pozdravu, s tega spodnještajerskega – drži se, možakar!

Odganjal bom spomine…

Za nekaj trenutkov sem se ustavil, ko sem s kavo stopil v verando, da sem pogledu pustil drseti v dalj. Prek Krškega polja mešano – ponekod se je megla v meglice raztopila, ponekod jasno, vsepovsod pa se sveti Sava. Moj breg, katerega v tej zimi še ni resneje pobelilo, se v svoji zeleni opravi, še neosončen, igraje podaja v dan. Odkar je na njem bolj malo ograje ostalo, da bi ga delila, se, s svojimi pregibi, prav mehko ponuja očem, vse do gozda, ki ga spodaj čuva, da v zajedi ne bi do potočka dospel. Bom, ob prvi priložnosti, morda že v februarju, bom še preostanek mreže odstranil, da tudi na tistem delčku odstranim šavje, ki se je v ograjo zaraslo, in nekaj akacij poležem, pa se bo še lepše, prijaznejše zlival v eno. Cucka tako in tako ne izrabljata širom odprtega dostopa do gozda, vsaj ne tako, da bi se klatila v njem. Pokukata že tja, a sta hitro nazaj, in nikoli predaleč. Tako in tako se samo Tar klati, najraje zvečer, ko tema leže, da preveri, če se v soseščini kaj za pod čekane najde. Ubogi revež, sestradan, samo dvakrat dnevno mu s hrano postrežem…

 

V pašo oči za hip poseže opozorilni zvok telefona. Sporočilo je prispelo. Čeprav je sobota, so v bolnišnici tudi tovrstno aktivni. Sporočili so mi okviren termin kontrolnega pregleda pri kirurgu, nekje v juniju bo. Prav. Načeloma mi je popolnoma vseeno glede datuma, le čim prej želim slišati tisti zdravnikov zdaj-pa-že-lahko-tako-počnete-kot-ste-poprej. Omejitve so mi bile vselej sprejemljive samo takrat, kadar so se s slabim, z nedopustnim dajale, in so to malodane zaman počele, kajti prav Slabo je večni zmagovalec, in čeprav se, tu in tam, za nekaj časa potuhne, nikoli prostora in časa ne zapusti. Vselej čakajoče, da se lahko znova požene. Ne gre drugače, tam, kjer je sebičnost nad uvidevnostjo, tam, kjer požrtnost nikdar do sitosti ne popelje. A jaz tako in tako ne bi slabega počel, le – zagrabil bi za delo, neko, itak se tu sproti poraja, in ga opravil, brez zadržka, brez strahu pred obnovitvijo poškodbe. Čas ni na moji strani, nikoli bil, in bo iz leta v leto več tistega, s čemer se ne bom smel, in zmogel, soočiti. Ne vem, verjetno je tako tudi prav, dovolj, celo preveč sem se zoperstavljal, pa je čas, da se začnem postopoma odlagati. Dokler, v miru, ne dospem do nekega potočka, morda reke ali morja, vsaj do vrha brega, in vetra prek njega, da me odnese, stran od vse »dobrote« in »poštenosti«…

 

Nekaj obrazov se mi, ob tej misli, zariše iz spomina. V prvi vrsti obraza staršev, takoj za njima, od tam, kjer se Donava in Sava objemata, obraza tete in strica, pa še nekaj nesorodstvenih se jim pridruži, obrazov, ki mi v podporo še živijo, obrazov daleč odmaknjenih od povprečnega, sluzastega, hinavskega, smrdljivega, obrazov po katerih sem bodisi podedoval hrbtenico, bodisi so s svojimi držami mojemu početju dajali prav. Ko… ko bi bilo več ljudi, na tem opičjem planetu, ni vrag, da se o človečnosti ne bi pogovarjali, se spraševali o njeni odsotnosti, pač pa bi jo živeli, na slednjem koraku, in v vsakem vdihu! Tako pa… da, vsaj v oporo so mi bili, in ostali, v nekakšnem opravičevanju početij, s katerimi sem se izkazoval, in katerih, niti slučajno, nevrednim ne bi smel namenjati! Ko bi bilo moč vedeti, v naprej, da se tudi pod najlepšimi maskami govno skriva…

 

Kava prija, z dimom dodatno posladkana. Verjetno si še eno skuham. Male ni doma, pa jo smem v miru uživati, in ne pogoltniti v dveh, treh požirkih. V kuhinji je nekaj čez osemnajst, ob nenehno delujočem »panelu«, v sobi pa se že proti dvajsetim ogreva. Medtem ko je sonce že začelo božati vrhove kakijev in fig. Še malo, pa bo prek trave, prek celega brega leglo. Ko bi vse do pomladi ostalo tako, tudi živalim bi bilo lažje. Kosi, sinice, pogorelčki… brskajo med travicami, srne, zimsko obarvane, »prirezujejo« bilke… včeraj sem jih dvakrat srečal. Na poti v dolino sta dve prečkali cesto, nazaj grede so štiri, kar nekaj časa, tekle ob njej, vzporedno z avtomobilom. S svojimi velikimi, blagimi, toplimi očmi, čeprav… da, tudi za takšnimi očmi se krutost nahaja, no, vsaj neko stanje, katerega bi bilo moč s krutostjo poimenovati, in ki se, v vsej Naravi, zlahka izkaže, vsaj takrat, kadar se »ljubezen« v pravih podobah razkriva, in izpoveduje svoj če-koga-potem-imam-najprej-rad/a-sebe! Da, tudi med srnjadjo, na videz tako nedolžno, nežno, milo žvadjo, je moč najti od rogov razmesarjena živetja, čeprav… še vedno so, z zvermi vred, boljše od »ljudi«, pri njih vsaj škodoželjnosti ni najti, in ne znajo se pretvarjati, da bi za svojimi »dobrimi« podobami smrad ničevosti, preračunljive, skrivale…

 

Tudi drugi »dobri mož« je odpeketal, hvala-bogu, zdaj mora odpeketati še poslednja sled njihovega »največjega družinskega praznika". Že dva meseca, na določenih programih, predvajajo »božične« filme, že dva meseca preklinjam, ko ob izbiranju programa preskakujem to osladno, lažnivo drekovje, pa bi bil že čas, da bi se nekim vsakdanjim temam posvetili. Četudi prav tako osladnim in lažnivim, tako in tako mi je »daljinec« v pomoč, pa raje izklopim sprejemnik, kot da bi v smetje zrl…

Da, še Dedek Mraz je ostal, v tem, štiriindvajsetem, in vem, da tu nestrpno čaka na to, da bo nek drobižek razveselil, in čim dlje razveseljeval. Komaj čakam, da njene okice vidim, njen svetel obrazek, v nasmehu ovit, da poslušam njeno čebljanje… ne vem, morda sem »baraba«, a darila sem tako razporedil, da bo tisto, kar si že nekaj časa želi, no, vsaj meni o tem pripoveduje, prišlo poslednje na vrsto. Kot nekakšen vrhunec, zaokrožitev pričakovanj, posledično tudi dobre volje. Njene, v prvi vrsti, a ob tem tudi moje. Ni lepšega kot skozi nasmeh drugega do svojega dospeti…

 

Pred dnevi sem prebral izjavo nekega očeta, češ da starši krepko bolj kot otroci doživljamo njihova čustvovanja. »Demokratični« časi, pa je sleherna bebavost za objavo. In celo verjamejo vanje, v te svoje bebavosti. Kaj ne bi, ko pa itak, nezmožni ugotavljanj, na verjetjih  temeljijo, in funkcionirajo…

Kot prvo… ne vem, kako lahko ugotavljaš, meriš moč nekega čustvovanja, ko pa merilci, ki bi nekaj takšnega zmogli početi, ne obstajajo?!

Kot drugo… ne vem, kako lahko popolnoma enako čutiš, če se sam ne nahajaš v popolnoma enakih okoliščinah, kot so tiste, v katerih se nahaja neposredno čuteč?!

Kot tretje… mar ne velja, med občimi bebci, tisti, da vsakdo-po-svoje… karkoli že, gleda in vidi, zaznava in (ob)čuti, »dojema« in »razume«?!

Ubogi so, prava mentalna revščina, beda, dobesedno, ko pa se niti lastnih nasprotij niso zmožni zavedati, pa se vidijo, če jim pomagaš do pogleda, bodisi v tej, bodisi v neki drugi svoji podobi, le združiti jih ne zmorejo, da bi jim zrcalo s celostnim njih izgledom postreglo! Dvomim, da bi se v takšnem primeru še zmogli tako »lepe«, in »dobre« in sploh oh-ter-ah videti, kot se sicer…

 

Kaj boš danes počel… me neredko povpraša brat, ko se slišiva v dopoldanskem času…

Lenaril bom, a ne bi, ko mi okrevanje ne bi bilo nuja, ko bi mi bilo dovoljeno pograbiti, na primer, motorko, in jo popeljati v ples. Optimalen dan, za nekaj takšnega. Lenaril bom, in »gnil«, tu in tam neko drobnarijo opravil, denimo posodo pomil, sicer pa »preganjal« čas, in misli v njem, in se čim bolj skušal nekim spominom izogniti. Je hudič, kadar, ob vseh »lepotah« življenja, dospeš do tega, da tudi tiste spomine, ki so se, vsaj domnevno, v lepo zastavili, preklinjaš! Ne da se, žal, a se ne da, med nagoni do obstoječe Lepote dospeti! Le-ta je namreč, v njih gobcih in krempljih, neizogibno minljiva, celo dokaj hitro. Še več, o dejanski Lepoti ničesar ne vedo…

Preprosto…

Bolj kot večino neizkoriščenih priložnosti, obžalujem nekatere izkoriščene. Za neizkoriščene ne vem, kaj bi mi dale, za izkoriščene vem, kaj so mi vzele.

Retardirani petardirani…

… vsekakor pa primitivna goveda, ki, očitno, mimo svojih nagonov ne zmorejo!

Uživajo v pokanju? Morda uživajo v tem, da se pred drugimi postavljajo? Ali, kdo bi vedel, v tem, da se okolici vsiljujejo, s svojim obnašanjem?

 

Če uživajo v poku – kaj ko bi se zaprli v svoje domove, denimo v kopalnice, ki so, običajno, manjši prostori, obenem s ploščicami obloženi, pa naj tam popokajo svoje petarde! Ni vrag, da ne bi lepo donelo…

 

Če bi se radi pred drugimi postavljali – super, toliko bolje, naj se jih tisoč natlači v nek večji prostor, pa naj takisto počnejo, s tem, da drug proti drugemu pomečejo pirotehnična sredstva, potem pa se družno podajo na urgenco. Da bo vsaj strošek prevoza nižji, jih lahko kar v živinske tovornjake natlačijo….

 

Se radi vsiljujejo okolici, češ poglej-kakšen-frajer-sem?! Nekorektno, s strani države, in njene zakonodaje, kajti – morda bi tudi jaz rad bil »frajer«, vsaj v tem bebavem, pokajočem času, in bi tudi pokal, po teh retardiranih, le da ne s petardami in z raketami, pač pa, denimo, z raketometom…

 

Očitno je še preveč denarja na cesti, če ga v sto tisočih zmečejo zgolj zato, da svoj primitivizem vsaj za nek kratek čas izživijo. In to počno, »uvidevni«, kakršne so običajno živali, ne meneč se za vse ostalo.

Ni mi žal tistih, ki se ob tem poškodujejo, nasprotno – žal mi je tega, da dospejo do brezplačne zdravstvene pomoči, in žal mi je tega, da je, očitno, krepko premalo poškodb, da bi bebavost-pamet-srečala! Vsaj »državo«, ki bi morala, ko bi vedela za osnove sobivanja, ne le omejevati, pač pa dobesedno prepovedati uporabo pirotehnike, obenem pa najstrožje sankcionirati vse kršitelje, od prodajalcev tovrstnih sredstev, do samih njihovih uporabnikov.

Letos nič več…

… doline, nabave, izdatkov. Vsaj upam, da bo tako…

 

Nekaj dni sem razmišljal o tem kdaj naj se podam po opravkih. Danes sem pričakoval gnečo zaradi komajda minulih »božičnih praznikov«, pa še pokojninski dan je, v ponedeljek in v torek jo pričakujem, ker bo glad oživela tik pred Novim. In sem se, po načelu bolje čim prej opraviti kot kasneje, odločil za danes…

 

Priznam, izjemno prijetno sem bil presenečen! V banki nisem čakal niti trenutka, črpalka mi je vzela nekih pet minut, v trgovini, v katero sem se podal po živež, je bila samo ena stranka pred menoj, pri blagajni. Že res, da je bil dren med policami, a ni upočasnjeval nabavljanja, le… police skorajda izropane, tudi zaradi nesposobnega poslovodstva, ki ne zmore niti sprotnega polnjenja zagotoviti, kaj šele, da bi se z zmožnostjo nabavljanja izkazovalo…

 

V bistvu sem največ časa porabil v trgovini z igračami, pa ne zaradi tega, ker bi se trlo kupcev, pač pa zaradi načrtovanja, mojega, tega, da s sprejemljivimi mi sredstvi Mali zagotovim čim več radosti, in čim večkrat. Kakorkoli že, približno dve uri sta minili, od odhoda v dolino, do pristanka pred garažo…

 

Njene darilne vrečke so že pripravljene. Prvo bo našla ob prihodu domov, ostali v naslednjih jutrih. Če bom zdržal, s tem, da ji veselje drobim. In načrtujem, da ju bo našla v kuhinji, zjutraj, da vsaj za dva dneva pospešim njeno jutranje raztegovanje, da vsaj v dveh dneh skrajšava potovanje do zajtrka…

 

Nekajkrat mi je omenjala, česa si želi. In to je, med ostalim, tudi nabavljeno. Celo pismo sva pisala, Dedku Mrazu. Pravzaprav je ona zgolj izkazala strinjanje, s tem pisanjem, in sem pismo, v njenem imenu, napisal jaz. Njene pisave namreč Dedek še ne zna brati. In sem ji prebral napisano, in v napisanem ni bila nobena konkretna želja izražena. In ni imela pripomb. Ji je pa bilo všeč, ker je pisalo, da je bila dovolj pridna, da bi smela prejeti novoletna darila. Hm, k sreči, otroški, je moč tudi skozi prste pogledati…

 

Mesec dni je minilo od operacije, in danes mi je uspelo, da pri vstajanju s postelje nisem šel na kolena. Upam, da v naslednjih dneh to tehniko vstajanja še izpopolnim, je časovno krepko učinkovitejša.

Spričo tega napredka že snujem nov »podvig«. Pred Novim nameravam posesati, tla, zidove, stropove. Nazadnje sem to počel dan pred operacijo, pa se je pajčevin nabralo. In smetja tudi, seveda. Počasi, a zanesljivo. Nikamor se mi ne mudi, malodane ves čas, kar mi ga je še ostalo, imam na razpolago. Tako in tako ničesar pametnega nimam za početi, s tem se, bojda, že celo svoje življenje izkazujem. Amen.

Mimogredno…

Kažejo se, kot bi nenehno menjevali strani, a jih ne, vselej so na svoji strani, na strani tistega, kar jim prija.

Med »terapijo« in terapijo je gromozanska razlika!

Najprej moram, uvodoma, pojasniti svoje pojmovanje terapije, konkretno psiho-terapije. Dejstvo je, da je VSAKO obravnavanje določene zadeve, potemtakem tudi psihične bolezni, neke vrste terapija, obenem pa je resnica v tem, da NI vsako takšno obravnavanje tudi (raz)rešitev nekih nastalih, negativnih stanj, potemtakem NI vsako obravnavanje dejanska (o)zdravitev obolele osebe! Daleč od tega – absolutna večina teh obravnav je usmerjena izključno v lajšanje nekega sprotnega, »tekočega« časa, v preusmerjanje misli in ravnanj, posledično tudi čustvovanj, od neprijetnosti k prijetnosti, in takšne obravnave se izkazujejo z dvema NEGATIVNOSTIMA, med katerima je prva, in osnovna, ta, da NE odpravljajo okvarjenosti psihe (potemtakem tudi NE vzrokov, ki so pripeljali do slabše kakovosti živetja, potemtakem, posledično, tudi same poslabšane kakovosti NE!), druga pa ta, da je pozitivno učinkovanje takšnih obravnav dokaj kratkotrajne narave, bolj kot ne sprotno.

 

Da, obstajajo tudi »terapije«, kakršne je izvajal dr. Rugelj, in kakršne izvaja absolutna večina – že itak redkih – strokovnjakov (žal, a spoznal sem kar veliko tistih, ki so sicer zaključili študij, denimo, psihologije, a nikoli ne bodo postali dejanski psihologi!), obravnave, v katerih se sicer obolela oseba (in »terapevt«) sooča z DOMNEVNIMI razlogi lastne obolelosti, a se teh razlogov NIKOLI ne znebi, potemtakem doživete neprijetnosti do konca življenja ostajajo NERAZREŠENE, posledično do konca življenja ohranjajo poslabšano kakovost živetja (in še bolj posledično omogočajo še bolj krhek odpor sprotnim težavam), in je edini učinek takšne »terapije« (sam ji pravim PREDRESIRANJE) ta, da ko obolela oseba opusti določana (poprejšnja) ravnanja, in se začne izkazovati z novimi, drugačnimi, s tem odpravi neke »tekoče« težave, ki so, še dodatno, obremenjevale njeno obstajanje.

Čemu sem zapisal o DOMNEVNIH razlogih?! Preprosto – kadar moram sam »terapevtu« pripovedovati o tem, kaj se mi je pripetilo, kdo mi je neke neprijetnosti spočel (in se mi je to dogajalo v mojih rosnih letih, v katerih že tako NISEM bil zrel za neko trezno presojo, v katerih NISEM poznal ne razlogov izkazanega mi početja, ne možnosti, do katerih bi utegnilo priti, v kolikor konkretnega početja ne bi bilo), takrat v bistvu izkazujem svoje SUBJEKTIVNO (tisto, povsem obče »po svoje«) mnenje, ki pa je, in to zlahka, lahko »skregano« z dejstvi, z resnico! In kadar se ukvarjaš z NEresnico, takrat si lahko še tak strokovnjak, pa zadevi NE boš prišel do dna, je NE boš ustrezno, pravilno razrešil… kako bi to uspelo šele silnim – izšolanim bedakom, zgolj nekih obrtnih posegov naučenih?!

In čemu sem zapisal o ohranitvi POSLABŠANE kakovosti živetja, ki zagotavlja še večjo NEodpornost (potemtakem ranljivost) v odnosu do sprotnih težav?! Tudi tu je zadeva povsem preprosta, in za pojasnilo v pomoč pokličem »zdravljene« alkoholike, še prej pa umišljenega poškodovanca, ki si je nogo nerodno zlomil, in je bil deležen »zdravniške pomoči«, podobne »pomoči«, kakršno nudijo izšolani bedaki, pardon, »strokovnjaki«, »terapevti«…

 

Nogo si je zlomil v gležnju, tako, da je celotno stopalo ukrivljeno navznoter. In »zdravnik« mu ta zlom obravnava na identičen način, na katerega »terapevt« obravnava neko psihično stanje – poškodovanca NAVAJA na to, da se z zlomom, z obstoječim stanjem, sooči, in SPRIJAZNI, da ga sprejme kot nekaj samoumevnega, potemtakem… zlom se bo sam od sebe zarasel, noga bo, sama od sebe, ostala deformirana, ukrivljena, poškodovanec se bo naučil hoditi po desni strani narta (pomeni, da bo še naprej lahko hodil), le – NIKOLI več ne bo mogel noge uporabljati tako, kakor jo je poprej, nikoli več ne bo mogel hitreje stopiti, teči, smučati… pomeni, posledično, da bo prikrajšan za določena ugodja/radosti, do katerih je poprej zmogel dospeti z lahkoto, in še bolj posledično to pomeni, da ga bo, vsaj občasno, zaradi tega peklilo neko nezadovoljstvo, ki mu bo, kakor to počno vsa nezadovoljstva, odžiralo moč za samo živetje! Postal bo še bolj ranljiv za okoliščine živetja, kot je bil poprej.

In »zdravljen« alkoholik… kot prvo se pojavi temeljno vprašanje: kakšno »zdravljenje« pa je to, hudiča, če nekoga leta, celo desetletja »zdraviš«, pa DO SMRTI OSTANE »zdravljen« ( = NEozdravljen)?!

Druga zadeva, nič manj neprijetna, pa je v sledečem: sleherno obstajanje POTREBUJE določena UGODJA, da dospeva do zadovoljstva = ENERGIJE za samo obstajanje, do VOLJE zanj! Sleherno. In teh ugodij ni v obilju, in večine si neko povprečno bitje niti »privoščiti« ne more, denimo zaradi finančnih razlogov, potemtakem je sleherna možnost, pa naj bo še tako majhna, za porajanje ugodja pomembna in – tudi kozarec vina, pokajena cigareta, šilce žganega… sodijo med načine zagotavljanja nekega ugodja, celo bodisi med povsem (zdravstveno) NEškodljive načine, bodisi med načine, ki omogočajo več koristi, kot pa utegnejo škodovati (banalno: kaj mi bo »zdravo« življenje, ko pa ničesar NE smem, obenem pa nobenega jamstva za dolgotrajno svoje obstajanje nimam?!).

Da, in »zdravljen« alkoholik do svoje smrti NE sme niti okusiti tega vina, pa čeprav – KO bi bil DEJANSKO (O)ZDRAVLJEN, takrat bi zmogel odgovorno konzumirati alkohol, sebe (o)brzdati, da nikoli več ne bi dospel do alkoholizma, obenem pa bi si v tem kozarcu vina lahko vsakodnevno vsaj kanček zadovoljstva našel! In, kar je še krepko bolj pomembno – KO bi bil dejansko (o)zdravljen, bi ODPRAVIL vzroke, ki so ga v preteklosti pripeljali v alkoholizem, posledično bi POSTAL MOČNEJŠI za soočanje s problemi, s katerimi streže živetje!

 

Magister Francl, eden redkih, katere sem smel spoznati, in so strokovni, se prizadevno bori proti »šamanom« (kakor je poimenoval svoje TOZADEVNE kolege, neke »strokovnjake« na področju »psiho-terapije«), a je ta njegov boj povsem podoben mojemu, ali pa boju Don Kihota, ki se je tudi nekaj z vetrom, in z mlini dajal. NE gre, in ne bo šlo (vsaj toliko časa, dokler nagonski in razumski svet ne bosta fizično LOČENA… takrat bodo v razumskem svetu takšni problemi samodejno odpadli)… kajti – v javnem šolstvu sme študirati vsakdo, ki to želi… v javnem šolstvu dospeš do diplome, magisterija, doktorata, licence, položaja… že s tem, da učinkovito ponoviš tisto, kar so ti v ponavljanje dali (na srečo vesoljne bebavosti tudi med silnimi učitelji in profesorji prevladujejo »učitelji« in »profesorji«, v ponavljanje izučeni PAPAGAJI!)… obenem pa BEBAVA družba bebavost izkazuje na slednjem koraku, pomeni, da je le-ta neko povsem običajno, prevladujoče, »normalno« stanje, pa ni nič čudnega to, da dejanskemu mentalnemu zdravju ne posveča še zdaleč ne dovolj pozornosti, in sredstev… obenem pa – NAGONSKEGA bitja po vprašanju psihične obolelosti NI moč ozdraviti, nikakor in nikoli, kajti za odpravo psihične bolezni potrebujem vsaj nekaj zmožnosti razumevanja, pri oboleli osebi! Brez tega ga namreč ne zmorem pripeljati do tega, da bo neka »svoja« prepričanja, na katerih temelji, in so posledica občih mišljenjsko-ravnanjskih kalupov, nadomestil s prepričanji v DEJSTVA, v RESNICO, v ETIČNO in NARAVNO EDINO SPREJEMLJIVA pojmovanja! Tako da…

 

Suma sumarum, upoštevaje pomanjkanje sredstev, pomanjkanje terapevtov, pomanjkanje razumskih obolelih… nasploh pomanjkanje NORMALE, razuma, v okolju… boljšega načina, kot je »obrtno« izvajanje »psiho-terapevtskih« uslug niti ni moč izkazati. Če že »strokovnjaki«, ki se imajo za ZDRAVNIKE, priznavajo, da je doktrina »stroke« v navaditi-obolelo-osebo-na-samo-obolenje (in NE v dejanskem zdravljenju!). Po vsej verjetnosti drugače tudi ne gre, med »normalnimi«, ki, večinoma vsaj, niti NE razlikujejo med psihičnimi boleznimi (ki so pri razumsko zasnovanih OZDRAVLJIVE!) in, na drugi strani, duševnimi boleznimi (ki, zaenkrat vsaj, NISO ozdravljive, še huje, so dedne in v vsakem trenutku delujoče… ja, »bravo strokovnjaki«, ki se zavzemajo za enakopravno vključevanje takšnih bolnikov v družbo!).

 

Da, res je, med »terapijami« (prevladujoče) in terapijami (redke!) je gromozanska razlika. A dokler neumnost znese, in znaša že deset tisočletja, bodo kot zanemarljive obravnavane, če sploh.