Dežuje.
In
skozi sivino, ki lega na tla,
je
misel v daljo spominov odšla,
da jo
prepotuje.
Potuje.
Čeprav
bi najraje za vselej končala,
pozabi,
za vedno, to daljo oddala,
še
vedno kljubuje.
Kljubuje.
Čeprav
se vse je v ledeno obdalo,
in lépo
v ranah bolečih končalo,
še tu
je.
Za vse,
kar postalo je tuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar