Avto-rit-eta…

V svetu prevladujočih nagonov tudi poljudno-znanstvene vsebine postanejo izključno poljudne, in niti malo znanstvene. Pač, pamet, nagonska zadeva, po svoje vidi in »ve«…

 

V neki oddaji so govorili o sobivanju dvonogih in divjih živali, pa so prikazovali posameznike, ki svoj prostor, in čas, delijo z, na primer, levom, nosorogom, krokodilom, povodnim konjem… in prav v primeru sobivanja s povodnim konjem so se vsi, njegov »lastnik«, komentator in, očitno, tisti, ki pregledujejo posnete vsebine, in odobravajo njihovo predvajanje, izkazali s »poznavanjem« določenih pojmov, denimo pojma – avtoriteta. Vsi, so se izkazali, razen povodnega konja, seveda…

 

Avto. Najprej pomislim na prevozno sredstvo, potemtakem na nekaj, kar »teče« (skorajda) samo od sebe…

Rit… o tem ni vredno izgubljati besed, kdor o riti ničesar ne ve, ta se, bržčas, mednje uvršča…

Eta pa – denimo, da ob tej besedi najprej pomislim na vložene kumarice, tiste kisle, seveda…

In to je vse, bi si upal trditi, kar občestvo ve o avto-rit-eti, medtem ko o avtoriteti – pojma nima! Čemu tako?! Preprosto…

 

Ko je »lastnik« povodnega konja razlagal o tem, kako mu uspeva soživeti z (uradno prepoznano) živaljo, je, med ostalim, izpovedal tudi to, da ima (on) avtoriteto v njunem sobivanju, in da povodni konj to tudi upošteva. Khm…

Kaj pa je, zares, avtoriteta, kaj je to imeti-avtoriteto, biti avtoritativen?!

Kadar imam avtoriteto, v odnosu do nekoga… kadar mi ta nekdo to avtoriteto priznava, jo, s svojim odnosom do mene, tudi izkazuje (če je ne izkazuje, potem niti obstajati ne more!), takrat sem JAZ tisti, ki je »glaven«, potemtakem odločujoč, takrat sem JAZ tisti, po katerem se sobivanje ravna, in to, kakopak, počne MOJIM željam ustrezno!

 

Kakorkoli že, »lastnik« tega konja je, med ostalim, povedal tudi to, da…

Kadar si ta konj želi na verando (le-ona ima, v vsej hiši, dovolj velika vrata, da zmore konj skoznja), takrat MORA to željo upoštevati, kajti v nasprotnem – konj je krepko močnejši od »lastnika«, pa bi utegnilo priti do neljubih posledic!

Kadar si ta konj želi iti na sprehod, takrat – tudi gre! In si SAM izbere tako pot, kot njeno trajanje… medtem ko MORA »lastnik« njegove želje UPOŠTEVATI! Drugega mu tudi ne preostane, prav zaradi razmerja moči.

Kadar je konj lačen, in mu »lastnik« postreže s hrano… takrat ve, ta »lastnik«, da se MORA umakniti na ustrezno razdaljo, da se konj ne bi čutil ogroženega med hranjenjem, in bi, posledično, temu ustrezno tudi ravnal – napadel »lastnika«…

 

V bistvu – karkoli je govoril, pojasnjujoč to »avtoriteto«, katero (po njegovo) ima, je govoril izključno o tem, da se ON, »lastnik«, PRILAGAJA željam (nameram, izkazovanjem) tistega povodnega konja, da ON UPOŠTEVA te želje (namere, izkazovanja), kajti v nasprotnem…

Potemtakem je POVODNI KONJ tisti, ki ODLOČA, ki pogojuje kaj, kje in kako bosta počela, znotraj njunega soživetja, medtem ko »lastniku« ne ostaja drugega, kot to, da konja upošteva, da se po njem ravna! Pomeni, če pravilno sklepam (in tega verjetno ne znam, v okolju obče bebavosti), da – je »lastnik« v PODREJENI vlogi, in v takšni vlogi zagotovo NE zmore predstavljati nikakršne avtoritete (razen sebi, bebcu, in vsem ostalim, ki so omogočili, da se je konkretna bedarija – pa še mnogo drugih, njej enakih – znašla na programu)!

 

Pomislim, za hip, na film Planet opic. Na v njem prikazane (opičje, seveda) zdravnike, inženirje, razne vodje… na opičjo »strokovnost«, potemtakem, in, žal, nikakršne razlike ne ugotovim! V tej »normali«, ki na-glavo-obrnjeno vidi, in »ve«, o vsem, ter zlasti o sebi nedosegljivem, denimo o poštenju, dobroti, pridnosti, ljubezni… in, hipec za tem, se mi nek blagor-nam izvije iz misli, čeprav – jaz imam še srečo, sem že toliko v letih, da nadaljnjega razcveta te bebavosti ne bom doživel, medtem ko mladi človekovi rodovi… ne zavidam jim, nikakor, nikdar in ničesar!

 

Ja, avto, rit, in eta, s tem še nekako gre.