Obe
kurišči sta danes zaplesali, po tednu dni sem tudi v kuhinji zakuril. Da ne bo
potrebno v bundah sedati za mizo…
Pomlad
je prispela. Vem, uradno bo šele čez čas, a mene uradno nikoli ni pretirano
zanimalo. Nikoli v občem nisem tonil, da bi njegov del postal. Ni, ničesar v
njem ne vidim, da bi me vleklo drugam kot – stran…
Tu se
že popki in brsti razpirajo, v meni, da jih bo razneslo v življenje. Danes
namreč sonce pride. Počakam, da se plameni stišajo, pa da ponovno naložim,
preden se odpravim po njo. Vsak drug teden v mesecu živim, za njo, v preostalem
času pa moči nabiram. In se tolažim, še malo manj, pa bo znova doma…
V njej
ni hinavščine, ni zahrbtnosti, njena iskrenost se ne laže. Tudi mask ne zbira,
da bi pod njimi svoje namere skrivala. Pa je ena mojih zvezd, bitij, katerih,
doslej vsaj, niti za hipec nisem drugače v hrbet spoznal, kot v obraz.
Sonko
tatin.
Da,
čudovito je… ko vse življenje hodiš svetlemu, lepemu, dobremu naproti, češ da
boš našel tisto, brez česar ni moč, nato pa ugotoviš, da zgolj v tistem, kar je
tvoje, kar je iz tebe izraslo, obstaja, kot opora, ki te pred sesutjem ohranja.
V svetu hladu, praznine, lakomnosti, sebičnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar