Sonce prihaja…

Obe kurišči sta danes zaplesali, po tednu dni sem tudi v kuhinji zakuril. Da ne bo potrebno v bundah sedati za mizo…

 

Pomlad je prispela. Vem, uradno bo šele čez čas, a mene uradno nikoli ni pretirano zanimalo. Nikoli v občem nisem tonil, da bi njegov del postal. Ni, ničesar v njem ne vidim, da bi me vleklo drugam kot – stran…

 

Tu se že popki in brsti razpirajo, v meni, da jih bo razneslo v življenje. Danes namreč sonce pride. Počakam, da se plameni stišajo, pa da ponovno naložim, preden se odpravim po njo. Vsak drug teden v mesecu živim, za njo, v preostalem času pa moči nabiram. In se tolažim, še malo manj, pa bo znova doma…

 

V njej ni hinavščine, ni zahrbtnosti, njena iskrenost se ne laže. Tudi mask ne zbira, da bi pod njimi svoje namere skrivala. Pa je ena mojih zvezd, bitij, katerih, doslej vsaj, niti za hipec nisem drugače v hrbet spoznal, kot v obraz.

Sonko tatin.

 

Da, čudovito je… ko vse življenje hodiš svetlemu, lepemu, dobremu naproti, češ da boš našel tisto, brez česar ni moč, nato pa ugotoviš, da zgolj v tistem, kar je tvoje, kar je iz tebe izraslo, obstaja, kot opora, ki te pred sesutjem ohranja. V svetu hladu, praznine, lakomnosti, sebičnosti.