Nekoč,
davno nekoč,
sem bil
cvetoč, pojoč,
v
dlaneh sem zvezde štel,
da bi
jih čuval, grel,
je z
jutrom dan žarel,
in v
sanjah sem živel,
a kaj,
ko rad hudič
vse
lepo zmelje v nič…
Nekoč,
davno nekoč,
imel sem
up, in moč,
in je
peljala pot
tja pod
nebesa svod,
sem
mislil, da ves svet
mi dano
je objet,
a kaj,
kjer so laži,
tam
pravljica spuhti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar