Nekaj
me silovito bega, kajti…
Tam,
kjer je bog, je vse lepo. Drugače tudi biti ne more! Pa rožice cvetijo, nenehno
metuljčki letajo, spod modrine nebeškega neba, dnevi se rojevajo v nasmehu, in
takšni tudi zaspijo, bistri potočki šumljajo, na s soncem obsijani poljani
nenehno stoji, z belim, božjim prtom pogrnjena, velika miza, obložena s samimi
vrednotami, pardon, z dobrotami, da lakoti in žeji nikdar ničesar ne umanjka,
celo v oddelku za vreme ene same napake ne naredijo, pa ničesar ni, tudi nekega
dežja, da bi pokvarilo prešerno vzdušje, ki v nedogled traja, in ne le ob
Prešernovem dnevu… Lepo in prav, naj bo tako, si uboge duše tudi nekaj vedrega,
čistega zaslužijo, čeprav…
Če ni
dežja, kako, za vraga, blato nastane?! Tisto blato, seveda, iz katerega bog
dvonoge dela. Nikjer namreč ni zapisano, da bi se s kanglico igral, pa da bi
blato naredil, preden bi si z njim roki umazal! Ne, samo to piše, da se je,
očitno, blatu posvetil, za hip pomislil, če je za karkoli uporabno, kaj bi
zmogel iz njega, z njim narediti, potem pa se, v trenutku, odločil, pa…
Glede
na to, da zemeljskega blata pri bogu ni, brez dežja zagotovo ne, in brez božje
igre s kanglico, samo še eno blato preostaja, tisto pravo, božje! In glede na
to, da pri bogu vse samo od sebe raste, potemtakem tudi gnojenje ni potrebno, pa
upoštevaje dejstvo, da nikjer nek kanalizacijski razvod, ali odvod, ni omenjen,
kadar o božjih delih govorijo – bi bilo moč sklepati, da se mu je jama v
štrbunku tako napolnila, da se je bog moral soočiti z vprašanjem, sila
zahtevnim, kakopak, »kam, za vraga, naj sedaj to dam«?! In se je, po krajšem
razmisleku – za daljšega očitno ni imel potrpljenja, sicer bi, zagotovo, do
umnejše rešitve dospel – odločil, da bo naredil »človeka«?!
Mislim…
zadeva niti slučajno ni nemogoča, nasprotno, vsaj po tistem, kar je moč videti,
bi se zlahka dalo o tej možnosti sklepati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar