Nekoč
sem se pogovarjal z osebo, ki se vse svoje živetje trudi pomagati drugim, in to
počne tudi znotraj neke humanitarne organizacije. Pogovarjala sva se o
»ljudeh«…
Ta
oseba jih je dobro spoznala, po njihovih izkazovanjih, pa ji ni bilo čudno
poslušati, ko sem ji o vzrokih teh izkazovanj pripovedoval. S tem, ko sem ji
pojasnjeval naravo teh "ljudi", sem ji obenem skušal povedati o
nesmiselnosti upanj v nek nov, spremenjen, boljši svet, in tudi pri tem
pripovedovanju nisem naletel na nestrinjanje, »zgolj« na vprašanje »za kaj pa
naj živim, če tudi s temi svojimi ravnanji prekinem«?!
Priznam,
pričakoval sem korak več, tisto vprašanje »ali delam pravilno, če nepravilnemu
pomagam obstajati«, a do tega nisva dospela. Je bilo učinkovanje »slamice«, za
katero se je držala pri osmišljanju lastnega živetja, močnejše kot dejstvo, da
s podpiranjem slabega bodočnosti – slabo delaš!
Je
hudič, pri človeku, ki samemu sebi potrebuje opravičiti lastno obstajanje, in
ga ne zmore z občim živim-da-živim, pa se nekih upanj, čeprav neutemeljenih,
povsem lažnih, oprijema, kljub temu, da je na istih osnovah do nepreglednosti
razočaranj dospel! In mu je težko soočiti se z dejstvi, z resnico, pa opustiti
lažne »slamice« in povsem spremeniti lastna ravnanja, s katerimi je bil rojen,
kot človek, namenjen delovati v prid drugih, v prid skupnosti, kakopak povsem
drugačne od obstoječe, človeške!
Ni komentarjev:
Objavite komentar