Vrhunski dosežki…

Kadar v majhni državi vsako leto podelijo nagrade za vrhunske dosežke na področju kulture, takrat samo v dve smeri razmišljam: ali gre za pravljično kultivirano »ljudstvo«, obenem ekstremno ustvarjalno, ali pa gre za nepoznavanje pojma vrhunskost, in, posledično, za krepko prenizka merila vrednotenja…

 

Pri prvem zamahnem z roko, predaleč je od resnice, obenem pa – z rastjo ravni nekega izkazovanja postajajo zahtevnejša tudi pričakovanja, pa ko odlično postane povprečno, takrat le nad-odlično sme biti izjemno, vrhunsko, tisti nekaj-posebnega…

 

Pri drugem tudi ni težko, kajti – ko prebiram, priložnostno, vrhunske dosežke še bolj vrhunskih dosežnikov, ne vseh, a večine, takrat ugotavljam, da bi bili pri petnajst let starem zapisovalcu še pozornosti in omenjanja vredni, pri konkretnih pa samo o tem pričajo, da zna biti vrhunskost zgolj odraz nekega povprečnega, občega in dokaj klavrnega »okusa«, neka »vrhunska« nič-posebnost. Nekakšna »kinder jajčka«, pri katerih zmore priti do presenečenja samo takrat, kadar izdelovalec pozabi vstaviti nagrado…