Včasih,
ne pogosto, a kljub temu prevečkrat, slišim nekoga reči, da mi je podoben. Hm,
pomislim, morda res, denimo po obliki stopala, ali zadnjice, a pri tem se
podobnost konča…
Na
vsakem koraku imajo prijateljstva, jaz jih imam za prste ene roke, če na oko
zamižim.
Svet
jim je samoumeven, živetje pa lepo, meni ne eno, ne drugo ne velja.
Zadovoljstva
krog sebe iščejo, in nabirajo, jaz edino iz sebe do njega sežem.
Pošteni
so od amena naprej, jaz pa sem za cele molitvice dobro plačeval.
Dobri
so, ko jim znese, meni je dobrota izjemoma znesla.
Ne vem,
resnično ne, a podobnosti še nisem našel. In je niti iščem ne več, bi se mi
nesmiselno izkazalo. Vselej je namreč nekdo krepko premajhen, kdo ve, morda
jaz, da bi se z ramo ob rami merila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar