Biti
ves dan v zahtevnem pogovoru, takšnem, ki terja razumevanje, poznavanje, argumentiranje,
zbranost, je bistveno lažje, kot biti na ravni primerljivi štiri letnemu otroku.
Prvi zmore celo krepiti, poživljati, sproščati, medtem ko zmore drugo predvsem
izčrpavati…
Nikoli
nisem pisal za odrasle, oziroma njim, vselej sem neke posameznike iskal, da bi
jim besede namenjal. Nikoli nisem pisal bralcu v zabavo, nikoli pisanju nisem
pripisoval pomembnejšega pomena, kot je razkrivanje, obravnavanje,
po(d)učevanje. Predvsem pa sem se vselej zavedal tega, da je pisati za odrasle
neprimerno lažje, kot pisanje za otroke. Odraslim prst ponudiš, in že zmore
biti namen dosežen, pri otroku moraš biti prepričljiv, upoštevati kdo, kaj in
kakšen je…
Da,
danes je torek, četrti dan Sonkovega mene-imetja, pa že lovim trenutke, v katerih
vsaj malo sape zajemam, da se utrujenost prehitro v izčrpanost ne spremeni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar