Vse
vsebine, s katerimi sem skušal, v preteklosti, osmisliti lastno življenje, so
se spridile, v okolju kakršno je, in sem se po vsakem takšnem spoznanju znašel
na trdih tleh, s katerih se je bilo potrebno pobirati, za tisti iti naprej…
Edina
stvar, ki mi je še ostala, in radi nje smem, vsaj pogojno, o smiselnosti
lastnega obstajanja sklepati, je – prizadevanje za resnico!
Ob tem
se še kako zavedam tega, da sem »nerodno« področje izbral, da bi na njem
resnico ugotavljal, in se še bolj zavedam tega, da s svojimi spoznanji za časa
svojega živetja zagotovo ne bom uspel. Ni možnosti, niti najmanjših, kajti – če
je (tudi) Galileova okrogla Zemlja morala stoletja čakati, da je smela
»postati« okrogla, potem, pri zadevi, ki je krepko občutljivejša od podobe
planeta…
Da,
zavedam se tega, da resnica o »človeštvu« morda nikoli ne bo smela zaživeti,
vendar, tako kot pri igrah na srečo – če ne poskušaš, potem, zagotovo, tudi
sanjati o dobitku ne moreš! Obenem pa je potrebno nekaj-od-sebe da(ja)ti, da
nisi obsojen na tisti obči sem-da-sem, živim-da-živim. Na stanje, brez katerega
bi svet zlahka zmogel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar