Povsem
običajno mnenje, ki, tako kot vsa običajna mnenja, ne izkazuje resnice, kajti…
Vsa
preteklost, vse ljube in neljube izkušnje se vtisnejo v podzavest, in tam za
vselej ostanejo, in spočno nekakšne »packe«, zavoljo katerih, baje, »dozorevamo«,
postajamo-vse-bolj-resni-odgovorni…v bistvu pa te »packe« govorijo o zmanjšani
kakovosti živetja, o manj-volje-po-živetju, o težjem dospevanju do
zadovoljnejšega…
Kakopak,
potrebno je, v tem »istem svetu«, razlikovati med nagonskim in razumskim dojemanjem,
doživljanjem (kakor bo potrebno, če bodočnost do tega sploh dospe, seveda,
prečesati vsa dosedanja spoznanja na področju psihe, vključno s »svetopisemskimi«
Frojdovimi ugotovitvami…), pa upoštevati, da moč teh učinkovanj v dveh
popolnoma različnih svetovih ni enaka…
Čas
ničesar ne pozdravi, »zgolj« poslabša, četudi se tega ne zavedamo, ali pa
trajno bolečino zareže, kakopak tam, in samo tam, kjer takšne zadeve, kakršna
je čustvovanje, denimo tista ljubezen, ki ni seštevek postelje, lonca, varnosti,
koristi. Ne nazadnje – mar zmore biti kakorkoli vredno tisto, kar čas »pozdravi«,
v »pozabo«, v nek piš-me-v-uh potisne?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar