Črtice…

Bivajo na zidu, pri peči. Postopoma nove prihajajo in med najvišjo ter najnižjo je občutna razlika. Črtice živetja, njenega, pravzaprav črtice, ki o njeni višini govorijo, o prostoru, katerega zavzema na poti do svojega neba. Tista glavna, ki pravi, da prek mene sega, tista ni narisana, jo sproti živiva…

 

Bivajo v kosteh, in v žilah, predvsem pa v spominih ter, še nekoliko bolj, v vsem tistem, čemur je moč razočaranje poreči, tudi bolečina, tudi uničeno, z upanji nekimi v nič zmetano. Te pričajo o upadanju, o minevanju, o tem, da se dan, v katerem ne bo nič ostalo, približuje. Te so moje, in o njih ji ne smem govoriti, kajti – enkrat sem omenil, ko je neke najine cilje nizala, da bom do takrat umrl, pa je jokala, da jo je bilo treba miriti. Ni dobro, da se prezgodaj joče, bo kasneje, nekoč, manj slanice potrebne…

 

Črtice. Povsod so. Tiste, ki o storjenem dobrem pričajo, in tiste, ki se slabemu in zlu nabirajo. Prve znajo obupati, ko spoznajo obči dobro-se-z-dobrim-vrača, druge se v temne madeže, v podobe temačnosti, in teme, spreminjajo in, žal, prav nič moteče niso tistim, katere »krasijo«…

 

Črtice. Nekomu navzgor, drugemu navzdol. Nekomu v spoznanje »lepega« sveta, drugemu v rilec in v parklje. A vse o živetjih govorijo, tako o tistih, ki so se v lastno škodo razdajala, kot o tistih, ki so razdajala uničevanje.