Spočeto si v srce…

Ob času izveš prav vse, vso resnico,

ki prav nič prijetno ne zmore zveneti,

preveč je v njej koprneti, želeti,

in še več, precej več – trpeti…

Spočeto si, dete, spočeto v krivico!

S pečatom, da te vse do konca bo žgalo,

te žgalo, jemalo, ti srečo teptalo,

do zvezd ti nikdar zares dalo…

Pa druge mi ni, kot da upe si čaram,

v to, da kot človek boš zmogla hoditi,

nikoli svinjati, nikoli pobiti,

v lastnem se smradu za masko prikriti…

In upom prepuščam, pač, nekim utvaram,

da nikdar ne bo mi tega doživeti,

da tebe bi videl v podobi prekleti,

trpeti, in drugim trpljenje početi…

V tebi je sonce, je zvezdno nebo…

a črn oblak se prehitro razkrije,

prehitro razkrije, hitreje ovije

v žalost, vse kar je lepo…

Spočeto v krivico, obenem v srce,

naj kamen nikdar vanj ne gre…