Prosim, Mala, ne nosi mi »žiujo« v hišo!

Lažje je biti neumen, umazan, slab… kot pa nasprotno. Zlasti, če niti zametkov tega nasprotnega ne premoreš.

 

Nekoč, v časih, ko so še onikali, je obstajal pozdrav »živijo«, z izgovorjenim glasom »v«.

Živijo = oni naj živijo = ti, katerega sem srečal, bodi živ, in zdrav…

 

Kakor spakedrajo ves jezik, tako tudi sleherna beseda ne uide njihovemu »spoštljivemu« odnosu do (»njihovega«) jezika. Pa so tudi pozdrav, po svoje, »popravili«. Pravijo, da če gora ne želi k Mohamedu, potem Mohamed zmore tudi knjižni jezik (spet, in vedno) svojim šnirancem, štumfom, gatam… svojemu nevrednemu smradovju, pač… ustrezno popeljati…

 

Doslej sva se vselej pozdravljala bodisi z »zdravo«, ali pa, krepko pogosteje, s tekom v objem, v katerem sva si (iz)povedala malodane vse, kar je bilo izpovedi potrebnega. Vendar...

 

Vpliv slabega je vselej močnejši od vpliva vsaj boljšega, če ne celo dobrega, vselej! Za biti dober moraš biti, kot tak, rojen, za truditi-se-kot-dober-se-kazati se pa je potrebno – truditi… čeprav – le čemu bi se trudil, med sebi enakimi?!

 

Od nekdaj mi njihov »žiujo«, kot vse njihove spakedravščine, deluje predvsem (po)cestno, pa se trudim Malo odvaditi takšnih izrazov. »Sonko moj, reci mi zdravo, reci mi 'jutro, 'dan, 'večer, ma, ničesar mi ne reci, samo objem začarajva, pa bo v redu, le – ta žiujo pusti tam, kamor tudi sodi, (na) cesti!«

 

Ulada… ureme… uzhičenost… unema… uročiti… uuuuuuzmazekbutasti!