Dajanje
samo po sebi nikoli ni težava, nasprotno, dajati je človekova potreba, s
pomočjo dajanja zmore do zadovoljstva dospevati. Težava se pojavi pri tistem
KOMU daješ, kajti – če daješ dobremu, prejetja vrednemu, s tem tudi sebe
bogatiš, če pa v ničvredno pomagaš, te ubija.
V svetu
laži, v svetu, v katerem je vse, dobesedno vse, drugačno, kot se kaže, moraš
imeti srečo, da najdeš obraz, katerega boš vselej enakega videl, in se za tvojim
hrbtom ne bo spremenil. Samo za takšnim obrazom se namreč nahaja vse tisto, kar
je človeka vrednega, in človeku vredno.
Njih
silna »ljubezen« se kaže takrat, kadar je potrebno po ne-moje obstajati, in
kadar je pravica močnejšega le-temu samoumevnost, medtem ko šibkejši nadaljuje
s »sobivanjem« izključno radi tistega, kar bi izgubil, ko bi se na svoje podal.
Že v
osnovi so nesuverena bitja, in takšna bitja se ne družijo zaradi tega, ker bi
imela rada skupnost, pač pa zaradi tega, ker imajo rada tisto, kar v skupnosti
dobijo. In vselej jim je v prvem planu tisti kaj-bom-jaz-imel, in ne
kaj-bo-imela-skupnost.
Kadar
daješ zato, ker v povrat pričakuješ, in prejemaš, takrat ni moč o tvoji dobroti
govoriti, pač pa zgolj o tem, da si običajen trgovec, ki v občem daj-damu sebi
išče tisto, do česar brez ustreznega plačila ne zmore dospeti. Zato tudi »vedo«,
da je »moč vse kupiti«.
Kako bi
nevrednemu moglo biti pomembno resnično vredno, ko pa niti tega ne ve, kaj to
je?!
Tudi v
svetu uradno prepoznanih živali so brlog, družina, potomstvo, čim bolj lagodno
obstajanje sila pomembne zadeve, le da jih tam obravnavajo kot samoumevnost, in
ne kot »življenjske cilje«, kot »smisel življenja«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar