Tristo vragov!

Spet me mika, da bi spisal,

vsled besedne žeje,

a – kot da bi v možganih skisal

svoje vse ideje!

Iščem, iščem, a se skriva,

kje, se mi ne sveti,

prav nesramno me izziva,

češ – brez mene ni ti peti!

Vse sem kote že pregledal,

vse predale prečesal,

da bi ji za uh povedal,

preden bi ji steči dal,

bržčas se sladkò ji smeje,

če se že ne krohota,

mene huda jeza greje,

ma, kar vre, da brbota!

Še rokave si zaviham,

baterijo v sij poganjam,

ko v nadi ne usiham,

pa v temò pod kavč se skladnjam,

vendar – tudi tam je ni!

Tristo vragov, še kak čez,

nejevolja se medi,

ko dobim te – to bo ples!

Dlan oglaša se srbeče,

kazen v njej vse bolj preti,

ti bo treba gora sreče,

da ne štel ti bom kosti…

 

Pa čeprav… ves srd izgine,

v hipu, kot da ni obstajal,

kadar v objem mi šine,

da bi znova z njo zarajal,

brž v pozabo vse preteče,

sonce sence vse prežene,

le da v pesem se razvleče,

in da v njej mi ne ovene!

 

P.S.

Marsikdaj marsičesa nisem »razumel«, pa ne, da ne bi znal pojasniti, vzrokov, le…

Če pišeš v nekem delovnem času; če potrebuješ neko »muzo«, da jo častiš, ker ti je zamisel dala; če se ti zgodi, da brez zamisli tavaš, tudi mesece, in leta dolgo… čemu, za vraga, pa se sploh s pisanjem trudiš, ko pa bi le-to moralo biti v tebi, nenehno, in bi komaj zmoglo dočakati, da na plano privre?!