Prebral
sem neko svojo pesem, tako, mimogrede, katere dlje od rokopisa nisem pošiljal.
Najmanj petdeset let leži v nekem zvezku, konča pa se z besedami »… le čakanje,
da prah zabriše zadnjo sled veselja.« Ob njej pomislim…
… kako »lepo«
je, ko ti že za mladega streže s »čudovitimi« spoznanji, pa – namesto, da bi
kot vsi ostali, pa da bi iskal »srečo« v tistem, v čemer ničesar ni, iščeš
srečo, da bi spoznal njeno varljivost, pravzaprav to, da sicer obstaja, a je
tako plaha, v lastni osamljenosti, da jo je izjemoma moč spoznati. Pa še to za
nekaj trenutkov, ki zlahka izpuhtijo!
Blagor »srečnim«,
zadovoljnim v želodcih, v mednožjih in v ritih, blagor bedi, ki že z lastno
bedo zmore biti zadovoljna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar