Že od
včeraj, ko sem se vrnil domov, me spremlja, Tisa, kot senca, kamor jaz, tja
tudi ona. In tudi…
Običajno
prek dneva ne želi biti na verandi, večinoma Tar tam drnjoha, kadar se na potep
ne odpravi… zdaj pa – če sem jaz zgoraj, moram tudi Tiso spustiti not, da se
uleže tik vrat, ki vodijo v sobo…
Včasih
sedeva na klop, pravzaprav jaz, medtem ko se ona stisne k mojim nogam in je
najbolj zadovoljna, ko mi glavo položi v naročje, in jo božam. In ko ji v oči
gledam… mejduš, pogledi, kakršne sem sila redko videl, in niti zdaleč niso
značilni za »viškovne«. Preveč so globoki, topli, mehki, in sámo dobroto je v
njih zaznati!
Da, res
je, je »samo« psica, a zagotavljam, da krepko več ve o vdanosti, o ljubezni,
kot dvonoga beda!
Ni komentarjev:
Objavite komentar