Za zidom kar me je ostalo…

Meni nič več ni slaviti

lastnega veselja,

drugim v radósti biti,

še edina želja,

tistim drugim, ki imajo

sonca, do dna duše,

ne želijo, in ne znajo

živega pognat spod ruše…

 

Meni slavja so ubili,

so jih zasvinjali,

ko v obist so se razkrili,

maske odmetali,

sebi sam sem kriv, bedak,

le čemu sem gagal

ko usmerjal sem korak

v to, da bi pomagal?!

 

Mar bi pustil, prav »ljubeče«,

kar ne prija, zgolj boli,

itak se vsakdanje meče

kup »ljubezni« v smeti,

jaz pa – upal, in zaupal,

do dna duše sem verjel,

da lase bi danes čupal,

in da bi življenje klel!

 

Meni nič več ni slaviti,

svoj ostanek skril za zid,

da nihče, ki sodi v riti

več ne more ga dobit,

že poprejšnje se odvija,

da boli, da trga, žge,

pa odslej naj me izpija

tisti le, ki vreden je!