Včeraj
sem soorganizatorkam Rima raje poslal trideset najboljših zapisov, s predlogom
razporeditve nagrad. Tudi seznam finalistov imam že narejen, čaka, da ga, nekje
sredi aprila, razpošljem sodelujočim. Uvodnik za zbornik je že več kot mesec pri
oblikovalcu, in tudi scenarij za zaključno prireditev sem že zastavil, le
dokončati ga ne morem, preden, v drugi polovici aprila, domnevam, ne prejmem
programa, s katerim bodo na prireditvi sodelovali otroci iz glasbene šole, tako
da…
Da, še
nekaj pošiljanja, še neka ura, za scenarij, še nekaj dopisovanja, vse skupaj v
bistvu malenkost napram celoti, pa bom z letošnjim festivalom zaključil. In bom
imel prosto, po tem vprašanju, vse do septembra, ko bom pošiljal natečaj za
prihodnje leto. Odleglo, zelo. Odleglo za eno leto, v katerem vse skupaj
ponovim, potem pa – adijo-pa-zdrava-ostani. Upokojitev, samo-upokojitev,
rimarajevska, moja. Dovolj bo, morda celo preveč. Dvomim, da bo kdorkoli drug
toliko dal tej zadevi, kot sem ji dal jaz…
Upam,
da se kmalu vidimo, mi je, v potrditvi prejema poslanega, zapisala ena od
soorganizatork. Se, kmalu, pri čemer dokaj relativno to besedo pojmuj, kajti ta
kmalu se bo šele v prihodnjem letu odvil, ko se pridem poslovit. Zahvaljeval se
ne bom, kajti ko bi se, bi bilo pošteno, ko bi se zahvalil tudi za razna
polena, ki sem jih pod korake dobival, praviloma od takšnih, ki se, z izjemo
metanja polen, z ničemer drugim ne zmorejo izkazati. Vsaj kot opaženosti vredne
ne. Pa tudi sicer – prireditev je danes znana po vsej Deželi, in priznana kot
ena izmed najkakovostnejših, če ne celo najkakovostnejša, kar jih Dežela, na
tem področju, premore, pa… komu, za vraga, naj se zahvaljujem za delo, katero
sem sam v to vložil?! Takšnega festivala, kakršen se je iz zamisli porodil, se
namreč nobeno okolje ne bi branilo.
Se že
veselim, prihodnjega leta, natančneje zaključne prireditve v njem. V znak
zahvale bom namreč prejel zlato uro, z diamanti okrašeno, pa nek manjši,
športni, avtomobil, bančni račun se mi bo zašibil, pod težo hvaležnosti, celo s
spominsko tablo, meni posvečeno, čakajo, da jo bodo, v tistih dneh, namestili
na pročelje doma kulture! Kakopak, nikar ne verjemi zadnjemu zapisu, če bom
šopek prejel (in ga, mimogrede, takoj podaril nekemu dekliču, ki se bo znašel
na odru, bodisi med nagrajenimi, bodisi med nastopajočimi), in tisti »hvala«
slišal, pa bo tudi šlo, in to zlahka. Tako in tako se v to nisem podal iz nekih
osebnih interesov, če zanemarim svojo željo po tem, da bi nekemu mlademu bitju,
s prireditvijo, olajšali pot v vode zapisovanja. Žal, a tudi ta želja se mi ne
zmore uresničiti, je v »evropski razvitosti« in »civiliziranosti«, vsaj
tukajšnji, krepko premalo najti… pa še tisto, kar, morda, v nekih skromnih
zametkih obstaja, hitijo »popravljati« s svojimi butastimi kalupi, s svojo »vzgojo«
in z »izobraževanjem«, ki ne vzgoja, ne izobraževanje nista. Zgolj
štanc-na-štanc-na-že-od-nekdaj-naštancano!
In še
dodatno mi je odleglo, v teh dneh – ko je tudi zamudnica, poslednja med vsemi
položnicami, prišla, račun za elektriko, za hišo… z novembrskih sto, ki so me v
radikalne varčevalne ukrepe pognali, se je strošek zmanjšal na malo več kot
tretjino. Pa me bo, ta mesec, »samo« poslednja nabava živil, in točenje goriva,
da bom lahko Malo vozil, v negativno stanje spravilo, tik pred iztekom meseca,
za nekaj dni.
Včasih
mi je žal, da se nisem aktivno s športom ukvarjal – zaposlitev pri policiji ali
vojski, delovna in pokojninska leta tečejo, medtem ko se s sebi v veselje
ukvarjam, pa verjetno bi, kot nek skakalec, ne vem, morda nogometaš, krepko več
k »civiliziranosti« prispeval, kot sem s tem, da sem vse svoje življenje
neumnosti počel, in, med ostalim, tudi pisal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar