Ne
razumem njihove želje po »večnem« živetju, ko pa že v obstoječem ne vedo kaj,
in kam ter kako, bi s seboj! Posledično tudi ne razumem njihovega strahu pred
smrtjo, glede na to, da večno po nekih večjih-pravicah kokodakajo (pomeni, da
so z obstoječim svojim NE-zadovoljni), obenem pa trobijo svoj živeti-je-lepo!
Zmedena bitja, da ne zapišem – tumpasta…
Sam se
ne bojim smrti, pač, klik na stikalu, in ničesar več ni. In predvsem bolečin
ne. In spoznanj o nekih »dobrih«, ki v prekipevajoči svoji »dobroti« niti
sebičnosti ne zmorejo prikriti. Kako bi jo, ko pa se je niti zavedajo ne?! Še več,
glede tega mojega klik-a… prepričan sem, da bo marsikomu odleglo, ne bodo jih
več moje besede, in ravnanja, motila, pa skušala »malček« popraviti njih samopodobe,
katere, vse blesteče, v svojih zrcalih občudujejo!
Ne, ni
mi mar smrti, pravzaprav se mi bo pojavila v podobi edine dejanske odrešitve,
za vselej bo iz mojega zavedanja pometla s svinjakom, in z rilčastimi v njem! Kaj
bi lepšega?! Edino, česar me je strah, je samo umiranje, takšno, ki se utegne v
času razvleči, in je še toliko bolj moteče, v kolikor nisi zmožen sam zase
skrbeti. Pač pa si, kot nek predmet, v »uvidevnost« nekih drugih prepuščen. In…
Prepričan
sem, da jih ni veliko, katerim zares nekaj pomenim. Pomeni, da jih ne bo moglo
biti veliko prizadetih, takrat, ko mi nebo ugasne. Zgolj peščica. Med njimi
tudi nekaj vrednih, da v njih ostanem, in da jim, morda, tudi po smrti pomagam,
posredno, kakopak, a kljub temu. Nekaterim bom pa v breme ostal, in bi sami
morali vedeti čemu. Morda uspejo, vsaj za hip, v zrcalih svoje prave podobe
ujeti.
Vse,
kar sem počel v življenju… ničesar ni moč ovrednotiti v podobi nekih zgradb,
avtomobilov, bančnih računov, tistega, pač, kar ničevi občosti šteje, pa čeprav
sem počel tudi takšne stvari, kakršnim bi se dalo poreči reševanje-življenja,
takšne, katere je moč samo z neko urno tarifo oceniti, da do astronomskega
zneska dospeš, v bistvu pa so neprecenljive vrednosti.
In vse,
kar sem počel, v življenju, od vsega ničesar otipljivega nimam, le
zadovoljstvo, neko, je obstajalo, le do spoznanja lastnih zmožnosti sem dospel.
Še pisanja, od katerega sem kar nekaj časa živel, nisem znal prodajati, pač pa,
kljub nekim hvalam – kolikor daš, toliko bom prejel. Vsaj za kruh bo…
Neki v
človeško vzgojeni otroci… neki tisti, ki se meni vselej enaki kažejo, in jaz
njim… nekaj knjig, nekaj nekih priznanj, nekih objav-v-čase-ujetih… neke
osnove, s katerimi sem skušal svoji mladini olajšati začetek poti. Ničesar
drugega, ničesar za v želodec, ali za v žep. Potemtakem…
Potemtakem
je dejansko vprašljivo, če sem sploh karkoli omembe vrednega izkazal, če je
moje obstajanje, v čemerkoli, vsaj malo smiselno! In – če ni, kakor sam
ugotavljam, čemu, za vraga, bi se potem smrti bal, čemu bi jo v nedoločen čas
odganjal, ko pa mi v nesmiselnosti ni ljubo biti?! Ob vseh pomembnih, ob vseh
vrednih, katere zmoreš na vsakem koraku, na vsakem metru ceste, najti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar