Pes,
žival, zmore, brez trenutka oklevanja, za tistega, katerega ima rad, umreti!
Da,
namenoma sem uporabil besedo umreti, in ne poginiti, kakor bi bilo, uradno,
prav, kajti – če za dvonog smrad velja, da umira, potem… čemu ne bi še prej za
psa, ki si več spoštljivosti zasluži od njih?!
Pes
zmore stradati, zmore se onemogel »vleči« za svojim prijateljem… namenoma ne
zapišem besede gospodar, kajti tisti, ki si vse lastijo, dobesedno vse,
vključno s svojimi otroci, tisti nimajo, in ne morejo imeti radi… pa si upam
trditi, da za psa ne velja tisti obči najprej-moraš-imeti-sebe-rad, kajti… ko
bi se tudi pes po tem ravnal, bentiš, da bi se povsem drugače izkazoval!
Če ga
ne uničijo, ubijejo, smrdljivci – z zaupanjem ti bo stekel nasproti, z
zaupanjem in z dobro voljo, da te sprejme, da ti radost, svojo, ponudi. In če v
zameno tvojo dobi, si že njegov, in on tvoj! Pa ne terja veliko, v nekem materialnem
smislu, sploh ne, zgolj najosnovnejše. Njemu ni potrebno, da ga oblačiš v
izbrane znamke, da ga z nakitom krancljaš, da mu zabavo plačuješ, pa da bi »te
imel rad«, ne, samo tebe, tvoje dlani, tvojega pogleda, glasu si želi, pa je že
vrh neba! In zmore potrpežljivo prenašati tudi tvojo nejevoljo, pa se ne bo
umaknil v nek kot, da bi najprej-sebe-imel-rad, pač pa ti bo pri roki, za
primer, da ti jo utegne ublažiti, morda celo odpraviti.
Da,
zasluži si spomenik. Krepko bolj, kot večina tistih, katere sem spoznal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar