… je
dete pozno zaspalo. Dajala jo je navihana crkljivost, pa sva se, kot Eskima,
drgnila z nosovoma, se obsipavala s poljubi, se objemala, stiskala, in težko jo
je bilo (u)miriti, ko pa so ji očke tako silovito žarele, obraz pa – v nasmehu
se je raztegnil, od neba do neba, medtem ko se je sonce, z zvezdami vred,
razlivalo v trenutke…
Malo
pred enajsto je zaspala. Prižeta k meni, pravzaprav name, da sem se, po nekem
času, ko sem se prepričal, da zares trdno spi, komajda skobacal s kavča.
To je
življenje! To je tisto, kar sega do dna, kar zmore, s svojo spontanostjo, s
svojo iskrenostjo, dajati in bogatiti. Ne da bi česarkoli umanjkalo, medtem, ko
se samo obnavlja, še več, krepi! Lep zaključek že tako lepega dneva…
Nič laži,
nič preračunljivosti, nič sebičnosti, nobenih svinjarij in rilcev, le nek
dejanski rad/a-te-imam!
Zbudila
se je smejkasta in pojoča, in mi hitro povedala, da naju je sanjala. Najin
obisk najprej pri moji zdravnici, ki mi je sponke z rane odstranila, nato še
pri kirurgu, na kontrolnem pregledu. In mi je pripovedovala medtem, ko sva se,
spet, v objemu , soncu naproti podajala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar