Čez mavrice spev…

Vzameš mi malo, le moje življenje,

a daješ mi sonce, in zvezdno nebo,

v tvojem nasmehu je moje vstajenje,

v tvojih oblakih je meni hudo.

 

Si Giska, in Sonko, in pesem pomladi,

v meni brstiš kar umrlo še ni,

so iskrice tvoje cvetoči nasadi,

v njih znova mi zmore sijaj v oči.

 

Vzameš mi malo, ker zbujaš dajanje,

ko stisneš se k meni, ustavi se svet,

pozabil že upe sem, želje, in sanje,

s teboj pa, ob tebi, spet smem poletet.

 

Vzameš mi malo, za moje veliko,

te nosim v sebi čez mavrice spev,

kar še me ostalo je, lepšaš mi sliko,

da ni le sivina, nek hladen pepel.