Zavisti,
nacionalnega športa, nikoli nisem v sebi začutil. Kar sem jo spoznal, sem jo
prek drugih, in, odkrito, niti najmanj mi ni všeč…
Bili so
neki redki, katerih izkazovanja sem občudoval, in se jim skušal približati,
medtem ko pri občih – kaj pa bi jim lahko zavidal? Neumnost, sebičnost,
praznino, preračunljivost, komplekse?!
Res je,
mnogi imajo neke zidove, savne, bazene… in to je vse, kar imajo pokazati! Jaz
imam natanko toliko, kolikor potrebujem za živetje, celo več, pa ne čutim neke
lakote po še več… razen v toliko, da bi si, z veseljem, neko mini prostranstvo
omislil, ko bi zmogel, da se še za ščep oddaljim od preostalega vsega. Vendar –
njim nek veter odpihne njih imetje, in ostane jim nič, meni pa vetrovi ne
pridejo do živega, vedno bom vedel kdo sem, in od kod sem pognal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar