Za
blestečimi fasadami obilje praznine, hladu, preračunljivosti, ničevosti. Ne, ne
govorim o hišah.
Krepko
več kot samo dovolj imam še neba in sonca, a ju umazaniji ne dam! Preveč sta
trpela v krempljih smrdljive pokvarjenosti.
Kar z
vsakim bi radi bili enaki…
Skoteni
iz niča v nič, brez imen, le z nekimi poimenovanji, brez obrazov, zgolj večna
sluzavost! Sicer pa – saj so enaki, drug drugemu, znotraj obče ničevosti.
Ni res,
da si vsakdo zasluži tudi drugo priložnost, večina si niti prve ne!
Pusti
govno v govnu, tudi če crkne, nobene škode ne bo. Škodovalo bo tebi, če mu boš
pomagal!
Ni komentarjev:
Objavite komentar