Tu in
tam se pripeti, da me nekdo povpraša kaj je pri meni novega, če pa še tisti »s
čem boš danes do zadovoljstva dospel« pridoda, me pa še dodatno »razveseli«…
Na
koledarju številka več, v vrečki, v kateri še preostalo mi hranim, dan manj, in
to je, med standardnimi »novostmi«, bolj ali manj vse. Imam »pestro« življenje,
tako »pestro«, da ga niti življenje več ne imenujem. Glede
dospevanja-do-zadovoljstva pa… če se z lažjo ne soočim, če mi pokvarjenosti ni
drugje videti, kot v spominu, če misel steče v besede – le česa več bi si lahko
želel, v okvirih spoznanega, v okvirih okoliščin, v katere so me pripeljali
zaupanje, moj imeti-rad, iskrenost, dobrota?!
Snovanja
sem že opustil, jih nimam komu namenjati, potemtakem tudi sebi ne, pa se tudi
neki cilji ne kažejo več. Z izjemo tistega, da bi rad do konca spisal svojo
zgodbo v odsotnosti sleherne umazanije, ki dvonogo sebičnost »krasi«. Namesto
njih, teh ciljev, obstajajo zgolj še brisanja nekih vsakodnevnih, banalnih
opravil, katera je potrebno opraviti izključno zaradi tega, da se zmorejo znova
poroditi. Samoumevnost, rutina, praznina – nič!
Da bi
sanjal… k sreči se zavedam realnosti, pa se mi tudi sanje ne prikazujejo, da
bi, prek širjav neba, k nečemu lepemu poletele. Preveč sem sanjal, in sanjaril,
preveč sem temu svoje moči namenjal, češ
uspelo-ti-bo-nekaj-dobrega-boš-naredil, preveč, krepko preveč, kajti v končni
fazi se je izkazalo samo to, da je škoda upanje, in zaupanje, v nič metati! Da
ni dobro biti človek tam, kjer izključno sebe gledajo, kjer so te zmožni pobiti,
brez pomisleka, da si zadovoljstvo ustvarijo. Četudi ničevo, vseeno.
Naveličal
sem se biti-v-mislih… dejansko pa sam. Naveličal sem se da me-imajo-radi…
dejansko pa tega ne bi vedel, ko ne bi slišal. Naveličal sem se da jih
skrbi-zame… jaz pa razmišljam o tem kako bom z lastnima rokama, tisto, pač,
česar se preskočiti ne da. Dejanja so tista, ki o resnici govorijo, ne besede.
Ko bi sam zgolj pri tistem rad-te-imam o(b)stal… pri tistem pomagal-ti-bom… bi
ničesar ne spremenil, nikomur pridodal, niti drobtine pomagal. Ne, sem raje »zavihal
rokave svojega življenja«, pa tudi crkaval vmes, da je nekomu bilo bolje.
Ha-ha-ha-ha, ko, danes, na to gledam… še tako me lahko prepričujejo, da se
dobro-z-dobrim-vrača, pa se ne bom niti za ped odlepil od dobrote-sirote! Kaj
in koliko se vrača, o tem je moč presojati izključno takrat, ko se moraš sebi
odpovedovati, ko moraš sebe nelepemu izpostavljati, zato, da drugemu do lepega
omogočiš! In da potem ta drug… ko se svinja nažre, obrne hrbet koritu, ne
zanima je več!
Torek
je! Velika moja novost. Še vedno sem tu. Te novosti sem se že nekoliko
naveličal. Naprej pa raje ne iščem, nekih »novosti«, ker vem, da je vse po
starem, in ker vem, da – bolj kot se bom oziral naokoli, bolj se bom z že
dodobra spoznanim srečal. V njem pa ničesar lepega ni, da bi
danes-do-svojega-zadovoljstva-dospel! In, mimogrede: nikakor ne zmorem
dopovedati smrdljivi živalski sebičnosti, da je do vsega lepega, in dejanskega,
moč dospevati izključno posredno, da je dejansko moč imeti rad samo takrat,
kadar tistemu, kar imaš rad, neposredno dodajaš, lepšaš, izboljšuješ, in šele
naknadno, na posreden način, prek zadovoljstva predmeta lastnih čustvovanj,
tudi do lastnega zadovoljstva dospeš. Ne, tam kjer je dobro takrat, kadar
lasten želodec (na)polnim, kjer je moja rit zadovoljna, tam niti o senci
človeka ne kaže govoriti, zgolj o želodcu in riti, ki zmoreta samo jemati, dati
pa le toliko, kolikor ju do vzetja pripelje!
O sebi
sem marsikaj slišal, od tistih, ki sploh ne vedo o čem govorijo, in mi je
slišano pomagalo do spoznanja lastne neumnosti! Bi bilo krepko bolje, ko bi
tako kot oni, ko bi nase gledal, ko bi samo všečno mi jemal, ko bi tuje težave
odrival, in »živel« tisti sebičen živeti-je-lepo, polne riti zadovoljstva,
čeprav – tega se nikoli nisem (na)učil, še bolj nadležna zadeva: to se mi
upira, preveč mi je nagnusno, pa takšen način raje gnusobi prepuščam. In v
svojih »novostih«, iz dneva v dan enakih, »živim«. Brez laži. Brez zahrbtnosti.
Brez prevar. Brez kraj. Brez vsega, kar zmore smradu (po)pestriti, kar zmore
brezdušnosti »dušo greti«.
Jutri
bo sreda. Spet neka novost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar