Ne maram priveskov…

V svoji nič-posebnosti se radi postavljajo ob bok tistim, za katere menijo, da so posebni, da bi s tem, vsaj v lastnih očeh, tudi sami postali »nekaj posebnega«…

 

Na različnih prireditvah, kjer nas je bilo več nastopajočih… vsi ti nastopajoči so se, v čakanju na trenutek, ko bodo stopili na oder, posedli v prvo vrsto, jaz sem, če je le bilo moč, poiskal sedež nekje v ozadju. In po zaključku dogajanja, ko so razni poročevalski objektivi beležili dogodek, so se drenjali pred njimi, medtem ko sem jim jaz skušal »ubežati«…

 

Na raznih samostojnih nastopih, ko sem se, po uri, uri in pol, po dveh urah intenzivnega govorjenja, branja, pripovedovanja, odgovarjanja na vprašanja… hotel v nekem kotu malo oddahniti, ob kozarcu soka – kot mrhovinarji, katerim nikoli ni dovolj, v menjajoči se vrsti, s svojimi mnenji, s svojimi tudi-jaz-pišem, ali poznate-tega-in-tega, predvsem pa, če se je le dalo, znova v trenutkih zamrznjenih podob, če ne drugače, potem na slikah, narejenih s telefonskimi aparati…

 

In zgodba se vleče, danes, k sreči, po več kot desetletju, ko sem se umaknil iz tako imenovanega javnega življenja, nekoliko manj, a še vedno se pojavi, tu in tam, nekdo, ki bi se obešal name, da bi jemal, in vzel, sebi, neko umišljeno svojo nekaj-posebnega podobo…

 

Ne maram priveskov! Razen svojega trupla ničesar nimajo ponuditi, jaz pa nisem ne mrliški oglednik, ne grobar. In edini motiv jim je vzeti, sebe povzdigniti, pa čeprav višje kot do višine niča ne zmorejo seči…

 

Ni jih malo, takšnih, nasprotno, dobesedno mrgolijo. Nevredni, a v želji po imeti neko vrednost, tisto vsaj, katero je moč kupiti. Tisto, ki onim, ki o dejanskih vrednostih vedo, prav ničesar ne pomeni, pa…

Pa zmorejo razni avtomobili, neka stanovanja, hiše, palače, po možnosti z bazenom, s finsko in turško savno, pa z džakuzijem in s palmami, razni armaniji in gučiji, razni kipci, police, nabite s knjigami v enaki vezavi, da kot slike izgledajo, nek nakit, ma, karkoli neko materialno vrednost predstavlja, napihnjeno, popolnoma lažno, obstoječo izključno na trhli osnovi razmerja med ponudbo in povpraševanjem, ki je, mimogrede, ob večno lačnih večno trajajoče, da, zmorejo materialne dobrine tozadevno polniti popolno praznino, »okrašeno« s številnimi kompleksi, celo utemeljeno obstoječimi, ne zavedajoč se niti tega, da njih kupljena »vrednost« samo njim enako nevrednim nekaj pomeni. Da, tudi razni dosežki nekih športnikov, sila redko drugih, enako učinkujejo, ko se oglašajo s tistim »mi smo«…

Ni, tam, kjer ni hrbtenice, tam, kjer ni obraza, tam, kjer ni nekih zmožnosti in vsebin, tam tudi osebnosti biti ne more!

 

Ne maram priveskov! Številnih parazitov, pa naj bodo v podobah pijavk, ali svinj, vseeno, bitij vrednih zaničevanja, ne pomilovanja, bitij, kakršna je moč dobesedno na vsakem koraku srečati. Raje sedim v zadnji vrsti, raje v osamljenem kotu v miru kozarec vode popijem, kot pa da sem pri takšnih »zaželen«, celo »priljubljen«, bog ne daj, da me še »radi imajo«!

 

Malo je suverenih podob, katere sem v življenju spoznal, vsepovsod ničeta, v svojem niču, v svojih amebnih podobah, dovzetnih za sleherno vetrovno dogajanje, enako »suverenih«, kot zmore biti »suverena« njihova država!