Danes
sem, po tem, ko sem z nabavo opravil, in nekaj litrov dotočil Astrid, toliko,
da bo dovolj za prihajajoč teden, in da ne grem preveč v minus, pa ko sem
oprano zložil, in pospravil, tudi smrečici in snežaku pozornost namenil…
Sedem
mesecev sta nama radostila dneve, maloprej pa sem ju, z lučkami vred, kakopak,
pospravil. Da se spočijeta, tja do septembra, ko bosta znova na delo krenila…
Malo je
bilo »zadolženo« zanju. Pravzaprav je sama prevzela to zadevo. In je takoj
zjutraj, čim je zlezla s kavča, vklopila, tako snežaka, da je z okna zasijal,
kot tudi lučke na smrečici. In zvečer, preden sva k uspavanju krenila, je oboje
tudi izklopila, obojemu namenila nekaj čeznočnega počitka. In nikoli ni
pozabila, ne vklopiti, ne izklopiti, pa se bova morala navaditi, sedaj, na
spremembo. Ki pa ima svoj smisel, kajti – zelo se vzradosti, vsakič, ko te
okraske, nekje v jeseni, spet v krasitev poženeva…
Rutina
ni najboljša zadeva. Izpoje se, vselej, ko samoumevno teče zgolj za to, da
teče. V njej ni neke omembe vredne vsebine, le običaji, brez katerih pa bi
zlahka šlo. In ti običaji ničesar ne zmorejo nadomestiti, ničesar dati, le
lažejo se, ko o neki odvzetosti pričajo, o nečem, ki je nekoč, morda, bilo, a
ga že dolgo ni. Rutina, povsem nezanimiva zadeva, z izjemo takrat, kakopak,
kadar si z lažmi »resnico« dopoveduješ, nezmožen, da bi se z dejstvi soočil. Na
vsakem koraku jo je moč srečavati, to rutino, in tudi v zakonskem živetju, tam,
kjer »ljubeči« o ljubezni ničesar ne vedo…
Danes
sem znova slišal tisti ko-bi-bili-vsi-takšni-kot-ste-vi… za spremembo nisem
odgovoril, kajti – ko bi, bi bilo čuti »potem tebe, in tebi podobnih, ne bi
bilo, potem človečnost ne bi bila kaznovana«. A se mi ne da na vsakem koraku,
ter vsakomur, razlagati, tako in tako so razlage zaman! So samopodobe »zrelih«
in »objektivnih« preveč močne, da bi jim moja beseda do živega prišla. Še
takrat, kadar z argumenti, z nekim dokazovanjem razorožim, učinkuje za kratek
čas, potem pa, spet, vse po starem. Ne gre, neumnosti je NE-logično povsem »logično«,
pa logika pri njej povsem odpove.
Zdaj
bom nekaj, tako, za silo, pojedel, potem pa se lotim pospravljanja, da vsaj v
grobem opravim z vsem, kar se je nabralo v minulem času. Pravzaprav ne povsem z
vsem, tista največja svinjarija, katere sem bil deležen, bo ostala, še naprej,
da bo žgala, in da mi bo, sila učinkovito, o meni-bedaku pripovedovala. Sicer
ne vem, čemu to počne, ko pa sem se s tem spoznanjem že dolgo nazaj soočil, a
počne, pač. Ne vem, morda zato, da mi kletvice na jezik polaga. Kako bi šele
brez njih bilo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar