Ne želi
mi sreče, ker sreče mi ni,
v tem
ne, v čemer živim,
preredke
iskrene so, zvezdne oči,
v
praznih pa ne poletim…
Ne želi
mi sonca, na nebu naj bo,
mu tam
je, da zmore goreti,
na tleh
zgolj ugaša vse kar je lepo,
med
vsemi, ki znajo le žreti…
Ne želi
dlani mi, ki milo obda,
da v
njej bi bilo zadehteti,
le tu
in tam najde se takšna, ki zna
dajati,
ničesar vzeti…
Predolgo
iskal sem, in upal, hotel,
a niso
mi sanje obstale,
kjer
vsepovsod golta ničevost, plevel,
ne bodo
cvetlice pognale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar